Končno smo se umirili in se po dneh hitenja za več noči utaborili na istem mestu. Kot sem napisal že prej, je kraj bil čaroben. V tej in v sledečih ji objavah poste sami videli, kako zelo.
Džebel Aweinat (gora Aweinat) je morda najvišja točka Libije, vendar pa se z najvišjim vrhom države ponaša bližnji, približno 15 km severno proti nebu štrleči Jebel Arkno, saj je najvišji vrh Aweinata, če se prav spomnim, 1934 m visok, onkraj meje v Sudanu. Celoten obseg gore je menda kar 350 km!
Utaborili smo se v eni od dolin in v njej pričakali nekaj dni zamujajočo oskrbo iz Kufre. Nova (no tako smo ji samo rekli) guma za Husama, nekaj sto litrov vode (Saleh, kje si bil dva dneva prej???), olje, žarnice, vezice, plin, nescafe in nescafe cappuccino (jupi!), kruh, ki je bil štiri dneve prej, preden je Salehu v puščavi počil zadnji diferencial in ga je sredi peska zlepil, svež, baterije, piškoti (jupi!), makaroni (jao, nova zaloga za do konca sveta) ter... gorivoooooo!!!!!! Juuu-huuuu!!!! Sem ob tem kar dobro doumel kakšno je nekoč bilo vzdušje v oazah, ko je prispela karavana in s seboj prinesla nepredstavljive delicije!
Moj kamion (moje stanovanje in mehanična delavnica) se je skoraj vsak dan izkazal s kakšnim presenečenjem. Ko je odpovedal pretvornik 24/12V, bi ostali brez gps-a (in osramočeno zaključili nalogo, upam, da tega naročniki ne berejo), a sem našel 10 m kabla 8mm2 ter v kabino 12V potegnil s servisnih akumulatorjev iz nadgradnje. Ko je Mohsen potreboval dodatno luč, sem še iz škatle iz trgovine privlekel nov 230V 100W žaromet (ki je zaradi poceni kitajske žarnice, priložene, kakopak kitajskemu žarometu v italijanski škatli, med tresenjem naslednjega dne nehal delati). V zameno sem izbrskal še kopico izredno poceni varčnih žarnic iz megamarketa v Omanu (svetsko čudo - 21W, a svetli k'o da imaš 100W!) in jih z lepilnim trakom eno za drugo poskušal zlepiti na kabel iz zaloge ter ga na drugi strani vtakniti v vtičnico. Ko so pregorele 4, sem, glej ga no, našel še vtikač s pol metra kabla in ta aranžma je potem funkcioniral do konca! Še eno presenečenje je bilo, da se je ob pomanjkanju goriva (tereni so bili kar zahtevni) vsak dan pod čebulo, opankami in, kakopak, je%&"#$ paradajzom, našla še kakšna kanta dizla, ki je poleg mene osrečevala še voznika Taherja, edinega domačina, ki se je odpovedal bencinu.
Krog ob južni in jugovzhodni meji smo že skoraj zaključili, tako da nas je od Kufre ločilo le še 291 km zračne razdalje, kar je v praksi pomenilo približno 320 km poti.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
