S Carmen sva si edina: Abu Dhabi je lepši od Dubaja. Je fajnejši od Dubaja. Je sploh in oh very many nice, kot bi rekli Bosanci... pardon, Indijci. Carmen je bilo to mesto še zadnje doživetje Arabskega polotoka. Tokrat.
5. januarja je Carmen odletela v Egipt, kjer bo užila še nekaj zasluženega počitka pred vrnitvijo v domače loge. Dan prej sva skupaj hišo spet spravila v dostojno stanje, da me ni bilo sram iti na mejo s pujskom pujskastim. Zraven predsedniške palače na samem koncu prestolnice Emiratov, sva pod palmo kampirala, oprala avto zunaj (hehe, še za to opravilo smo postali samozadostni) in noter. Robi, si predstavljaš, da sem na streho prišel z eno samo roko? Jaz komaj. A si predstavljaš, da sem z eno samo roko prišel tudi dol in se pri tem ne (dodatno) polomil? Jaz še težje. Pa vendar je uspelo. Medtem je Carmen pridno spravila notranjost bivališča v tip-top stanje. Dan kasneje sem ga odišavil še z omanskim jasminom... a to sodi že v naslednje poglavje.
Zadnja šiša v emiratih, s krasnim pogledom čez enega od mnogih zalivov proti mestni poslovni četrti... pravzaprav... saj razen poslovne četrti drugega tukaj sploh ni!
Malo zmeden sem bil, ko sem Carmen odložil na letališču in ostal sam. Kako bom sam s kamionom? Pravzaprav sem skozi zadnji mesec dni popolnoma pozabil, da je celoten kamion in nadgradnja narejen tako, da lahko na njem, pod pogojem, da imam eno glavo, dve roki in dvoje nog, vse naredim sam. No ja, do "aks" zakopanega v pesek pač ne morem poriniti ven sam. A ga ne bi mogla tudi v dvoje. Niti v troje. Pravzaprav ga do "aks" zakopanega sploh ne bi mogli poriniti ven. In ponovno sem se zavedel, da bo šlo. Nasmeh. Cesta me pelje na vzhod, proti al-Ainu. Očesu. Izviru? Bog ve, katerega od pomenov so imeli v mislih, ko so prijetnemu, zdaj mejnemu mestu, nadeli ime.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
