Če bi mi rekli, da do konca življenja lahko vozim le še tovornjak po Teheranu, bi vozniško dovoljenje takoj nesel na upravno enoto. Nama je pa Teheran poleg Mance dal tudi zeleno luč čez Perzijski zaliv!
Kdo je Manca? Manca Juvan Hessabi je fotografinja. Tista, ki je dva tedna pred odhodom prišla s Katjo Božič na Kras naredit članek za Jano. Nekaj dni za tem se je preselila v Teheran.
Manca in Amir Ali, ki se je izkazal za krasnega človeka, sta naju v črni landcruiserici pričakala na trgu Tadžriš. Bilo je osem zvečer. Za seboj sem imel dve uri vožnje skozi teheranski promet. Ura in pol je bila odveč. S Carmen sva presenečena nad nečim, kar sem zaznal že v Damasku. Sicer prekrasni ljudje se za volanom spremenijo v zveri. Presenečena pa sva še nad nečim. Nad popolno odsotnostjo strahospoštovanja do najinega vozila. Ko sem se s Peugeotovim partnerjem prerival v kairski prometni gneči, sem se v kočljivih situacijah vedno zavedel, da imam v metalno srebrnem novem avtomobilu za izgubiti neskončno več kot nekdo v zarjavelem 30 let starem tovornjaku. V zamenjanih vlogah me preseneča popolna odsotnost takšnega razmišljanja pri ostalih voznikih. Verjetno me vožnja ne bi tako utrujala, če ne bi vozil velikana, širšega od ostalih vozil (v Teheran kamionov ne spuščajo. Prepričevanje mož postave na vpadnici, da je to "dom", je tokrat trajalo dlje kot običajno. Še Carmen je morala priti pokazat svoje trepalnice), ki se tudi ustavi kasneje od avtomobilov. Zver sem postal tudi sam. Ne prosim več. Ko najdem luknjo, vanjo odločno zapeljem kljub temu, da v ogledalu vidim, da je avto ob mojem vklopu smerokaza pohodil plin, hupo in dolge luči do konca. Kasneje ostane le še hupa, dolge luči, plin pa zamenja zavora. Do konca. Čisto vseeno mi je. Naj se zaleti v moje kolo. Naj si streho posname na rezervoarju goriva ali odbijaču. Meni je čisto in popolnoma vseeno. Še vedno pa mi ni čisto vseeno za vse pešce, ki se zlivajo čez ulico, ki so prav tako imuni na strahospoštovanje do velikega in okornega kamiona. Pravzaprav so pogumni. Pogumni so tudi vozniki paykanov, ki izsiljujejo z desne in mi verjamejo, da bom s 50 km/h v trenutku uspel (in sploh želel) zavreti na 20, da se ne zapeljem čeznje.
Manca? Jaaa, večerja pri Indijcih je bila odlična! Manca z nasmehom do ušes, Amir Ali galanten. Najedli smo se do onemoglosti. Predlagano nama je bilo, da vzameva ostanek za kužka, domačini to konstantno počno. A se nama vseeno ni zdelo primerno, tako sva naslednji dan kosila v restavraciji s prekrasnim cvetjem. Tudi mesto, ne le promet, me precej spominja na Damask. Vtrgovinah se dobi vse, ulice same pa podobno zanemarjene. In za najti restavracijo mora človek imeti posebej izostreno oko. Glede na to, da je perzijščina indoevropski jezik, me preseneča koliko si lahko pomagam z arabščino. Napisano. Zveni pa mi kot mešanica madžarščine in turščine. Razumem jo natanko toliko kot kitajščino.
Manca? Z njo sva se za kavo dogovorila popoldne. Da bomo spet malo slovenščino vadili. V snežnem dopoldnevu pred kavo sva s Carmen odšla na Združene narode, kamor je DaNe iz Dubaja poslal vizume. Business person in house wife imata odobren vstop v Emirate! Juhej! DaNe, hvala ti! Sledil je obisk pri ladjarju. Ob bizarnih cenah prevoza čez Zaliv sva želela govoriti s komercialnim direktorjem. Po dobri uri je prišel s sestanka. Mlad, nasmejan, dobrovoljen, urejen... in angleško je Govoril! Povabljena v pisarno. In bizarne številke od prej so postale sedaj še bolj bizarne. Pred letom dni sem od njih dobil ponudbo. Tokratna je bila štirikratnik takratne! Po prijaznem pogovoru, v katerem se je čutilo, da smo na različnih bregovih, sem uporabljal taktiko, priučeno med Arabci. Ali deluje tudi s Perzijci? Hočem preveč? Dogovorimo se, pristanemo nekje pri trikratniku takratne cene. Ki je, roko na srce, takrat niti nisem resno vzel. Olajševalna okoliščina je, da je cena nominirana v dolarjih. 1 EUR = 1,47 USD. Plačala sva seveda z evri. In semafor za Emirate je zažarel v polnem zelenem sijaju.
Manca? Ja, Brane, vrača ti pozdrave. S širokim nasmeškom. Tudi tebi, Katja, pošilja nazaj pozdrave. Sončka ne more, ker sneži. In je sploh brr. Je pa Carmen ob kavi za tri evre od Mančine prijateljice Zahre izvedela še marsikaj uporabnega za preživetje ženske v Iranu.
Proti večeru sva odmrznila stekla na kabini in se skozi ponovni zverinjak odpravila proti jugu, ven iz smoga.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
