"Peter, boš kaj napisal za spletno stran?" Kaj bo Peter napisal? …po desetih dneh so moje zamrznjene sive celice doživele termični šok. Prebujanje iz hibernacije je bilo počasno saj se nočne temperature v puščavi pogosto spustijo pod ledišče. Šele po tednu dni prometnega kaosa, peska in samote, oaz in palm, beduinov in vetra, palm in izvirov, lahko zberem nekaj občutkov in misli. Vse je prečudovito, polivinil ki se skriva v solati na polju, piškavi nasmehi, stiski rok in "Wer ju from?", "Welkom to Igipt!" in fer biznis.
Nekega dne sva se s Tilnom pri Cairu, po slabi makadamski cesti zapeljala v naselje in se ustavila sredi križišča, odprla okna avtomobila, da bi vgravirala nekaj svetlobe. Otroci so se hitro zbrali okoli naju. Kaj lahko pritegne pozornost bolj od nevsakdanjih obiskovalcev v čudnem avtomobilu? Najbrž vesoljci, tako sem se tudi počutil. Ko sva se odpeljala me je deček prijel za šop las, da bi se prepričal, ali so na otip enaki kot črni. Postopoma je moja drugačnost zbledela, vsaj v meni. Zavil sem si ruto in nadel šal, sončna očala. Od daleč bi me lahko zamenjali za dobro obutega beduina. Od blizu za navadnega človeka. V Dolini kraljev, sem se seveda spet prelevil v turista in kjer bi moral imeti karto za vstop stiskal vratarju nekaj funtov v roko: "Šukran! Greva si pogledat še tisto grobnico!". Da, ljudem je treba pomagati, jim seči v roko, se nasmehnit, jih prijazno obgovoriti z zvoki, popiti z njimi čaj in potem maj frend…potem je za sipino spet sipina! Ma Salama in vzdihljaj za vse, ki niso osebno tu z nama. (vpisal Peter)
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
