"Mukhajjam Sama al-Wasil?" vprašam mladeniče, ki se mimo pripeljejo v mitsubishiju. Iskal sem kamp, v katerem bo prenočila prihajajoča skupina. "Fi 4x4?" je vprašal Said in pred vstopom v rimal šarqija, "vzhodne peske," pogledal proti ivecu. "Fi," sem mirno odgovoril. "Ba'dana," je nasmejano pomahal. "Za nami!"
Po večerji, ko sta Francoza, edina gosta kampa (sebe nisem imel za čisto pravega gosta), odšla v svojo kočico, 32-letni Said izgine. Kmalu se pojavi z argilo. "Said, zdaj vem, zakaj ti je tako ime. Nasmehne se. Njegovo ime pomeni vesel. Tokrat je razveselil mene.
15 let je delal v vojski, kjer je vozil nekaj velikega, na gosenicah, a ni bil tank. Pogodba se je iztekla, sedaj vozi v puščavo turiste in pomaga v kampu. S seboj je pripeljal svojega 15-letnega sina Mohammada, ki si je želel videti puščavo in očkovo delovno mesto. Odpeljeta se pogledat sosednji kamp. Ostanem sam s šišo, mislimi in fotoaparatom. Ki ga šele v desetem poskusu uspem pravilno izostriti, osvetliti in z dodatno bliskavico izničiti senco ustnika.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
