"Peter, ali sva v zadnjem času kaj resno tvegala svoji življenji? Ampak resno mislim, ali sva? Razen ko so naju 13.1. skoraj zaklali teroristi ali ko so naju skoraj raztrgali krokarji, ki so se v puščavi zbirali okrog vkopanega avta, ali ko sva se 9.1. skoraj ubila na nevidnih motorjih?" "Seveda," je odvrnil. "Včeraj, ko sva skoraj zamudila trajekt." A Peter se ni bal, da bi naju v Tuniziji obsodili na kaj dolgega in neprijetnega, ker sva zamudila trajekt. V mislih je imel vožnjo v najvišji prestavi pod najvišjimi obrati okoli tuniške lagune, ko sva, kakšnih petnajst minut po zadnjem roku za vkrcanje, končno ugotovila, da sva na napačnem koncu pristanišča in sicer 30 kilometrov od trajektnega terminala (kovačeva kobila). Vožnja je bila pestra, a Peter se je odlično držal, vedel je namreč, da ne želim umreti v Tuniziji. Ste opazili kolikokrat je bila v tem odstavku skoraj uporabljena besedica "skoraj"…? Naj me koklja brcne, če je od "skoraj" že katera zanosila!
"Če greš v puščavo sam z avtom na dvokolesni pogon, kakršen je Tilnov, ga imaš res lahko polepljenega z reklamami, saj tako obstaja vsaj majhna možnost, da v puščavi umreš in stvar postane zanimiva," je dogajanje strokovno analiziral Oliver. Mimogrede, že od Božičnega večera na njegovi strani www.gilles-unterwegs.de ni nobene novice – ga je med Sudanci morda izdal štirikolesni pogon? Upam, da ne, zaradi Sandre bi nama namreč bilo hudo!
Po Viktoriji hodiva kot dva pijanca, medtem ko valove reže s hitrostjo 22 vozlov. Ko to pišem, sva od Milana oddaljena enako kot od Sofije (tiste v Balgariji), proti severu pa se vidijo luči siciljanskega juga. Meseč'k je pravkar vzšel. Oranžen in sploščen, kot da bi ga kdo z macolo po buči vsekal. Predstavljajte si ogrevan bazen na palubi z barčkom in očarljivo plavalno mojstrico, plesno dvorano z živo glasbo, igralnico z avtomati in ruletami, diskoteko, sobno postrežbo, 8 glasbenih programov, med katerimi lahko preklapljate v kajuti… Tudi midva si vse to le predstavljava, je pa res, da je kajuta ogromna (privoščila sva si nekaj ekstravagance, tako da imava v steni tudi okno, skozi katerega lahko med zasušeno soljo vidiva razpenjene valove ob nekaj več kot 200 metrov dolgem plovilcu).
Razmišljal sem, da bi Petra zalučal s palube, da bi potem videl, če se rešilni obroč v vodi res sveti. Morda kasneje, severneje, ko bo voda hladnejša. Potem bom lahko pel "MY heart WILL go on to Genoa." Sedaj Peter pripominja, da če bi on gledal svetleč se obroč, ki se z dvaindvajsetimi vozli oddaljuje od barčice v temno noč, bi pel "It's my party and I'll cry if I want to." Ah, čas je, da neham pisati, poskusim ujeti siciljanski signal (tisti, ki nam celice v glavi razteguje in krči v znanem ritmu "takTAKtakTAKtakTAKtak, tadadadadadada") in poskusim preko neverjetne, v Afriki še ne delujoče tehnologije spraviti te besede človeka, ki se mu po dolgih mesecih od doma že rahlo možgani kisajo, na spletno stran.
Kakšni so najini načrti za prihodnost? Mnogo jih je, obširni so, zato bom tukaj predstavil zgolj nekaj prihodnjih dni. Človek bi si predstavljal, da jo bova po najkrajši poti podurhala iz Genove v Ljubljano. A glej ga zlomka, človek bi se uštel. Prej bo treba še po opravkih skozi Milano (komu razen nama še gre Padska nižina na živce?), potem pa čez mejo, potem pa… smučat na Kanin (zahvaljujeva se ATC Kanin za povabilo – smuka je menda še vedno odlična!), potem pa čez Vršič (če bo odprt vsaj do Erike) počasi naprej proti Ljubljani…
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
