Esfahan je prva točka, na kateri sva se končno ustavila in zadihala. Do zdaj so naju temperature gnale v nenehni dir. Tisti, ki me poznate, veste, da rad vozim. Kljub temu pa je bilo 6.000 kilometrov v dobrih dveh tednih takšnih, da sem z izrednim navdušenjem avto pustil stati 60 ur, ne da bi kabino sploh odklenil. Še posebej zaslužnih za to je bilo zadnjih 100.
Večkrat so mi rekli, da bo ta kamion pridno delal, a da se mu bom moral posvečati. Če ne sam od sebe, me bo že on opomnil.
V klancu zabrli lučka za olje. V šoku potegnem na rob cestišča in hočem izklopiti motor. A lučka ni prav vztrajna, zato se odločim potegniti do vrha klanca, da bo avto vodoravno stal. Preverim olje, tretjina nad minimumom. Nekaj naprej stoji oranžen avtobus, mehanik priteče k meni. "Pompa..." in še nekaj je rekel, pokaže pod kamion. "Hawa?" ga vprašam? Prikima. "Ok, pridemo k vam." Kljub vsej dobri volji nismo uspeli napumpati pnevmatskega sistema avtobusa, da bi se lahko po klancu vsaj do prvega počivališča spustil. Konektorji nekompatibilni, pri meni hitre spojke, pri njih bogvekaj, še moj konektor je bilo treba prelisičiti z vloženo matico, a kdor je mislil, da bo 8 barov pri avtobusu na roke držal, je bil velik optimist. Že štirje so mu bili preveč. Zadovoljni, da so lahko slikali Carmen in kamion in se družili s tujci in nezadovoljen, da jim nisem mogel pomagati, smo se poslovili. A lučka ni odnehala.
Naslednji dan sveti že močneje, spet v klanec. Na prvem počivališču spustim kabino in se vržem pod kamion, da vidim, če oljna črpalka dela in dovaja olje turbini. Stivart, hvala za nasvet! Carmen medtem nakupuje, fotografira in se ukvarja z radovedneži, ki so se nabrali okrog delovišča. Pomirjena nadaljujeva pot. Vse dokler sredi ničesar, ampak res sredi ničesar, 100 km pred Esfahanom, lučka polno zagori in se več ne ugasne. Opazil sem povezavo med napačnim prikazom temperature olja in žarenjem lučke. To me je delno pomirilo. Tvegala sva, ugasnila radio in se odpravila 100 kilometrov daleč v Esfahan, kjer sva v samem središču, tik pred mestno knjižnico, za hotelom Abbasi, hišo parkirala.
V četrtek preprosto nisem zbral energije za razkopavanje kamiona. Pridno je stal pod javorji, ki so nanj stresali svoje listje.
Carmen je šla zgodaj spat, sam sem se odpravil do glavnega mestnega trga fotografirat odbojkarje.
"Excuse me, do you speak English?" zaslišim, medtem ko ostrim okrasje nad vhodom v mošejo. Ni mi bilo do druženja, kljub vsemu pa se je izkazalo, da je Šahab prijeten mladenič. Pogovarjava se o "situaciji", pogovarjava se o čajnicah, ki so jih v Esfahanu pred dvema mesecema zaprli. Zato ne le, da s Carmen nisva prišla do vodne pipe, ne, tudi čaja nama prvi večer ni uspelo dobiti nikjer. Minister za zdravje se je odločil poskrbeti za zdravje državljanov, ki so v čajnice hodili kadit hudo škodljive vodne pipe. Tako so vse čajnice zaprli. Preprosto, ane?
Odločiva se za čaj, najti ga bo treba na drugem koncu mesta. Ustaviva se doma, odložim fotoaparat, Carmen spi. Prav, pa moški večer. A čez nekaj minut prejmem sms, iranskega samanda Šahab polkrožno obrne in pobereva še Carmen. "Vous voulez du café?" (ja, prav sem napisal) je prav chic kavarna, v kateri ti povedo, da bo za cappuccino treba počakati 15 minut, ostalo bo prej. Ko odbije 15 minut, prinesejo cappuccino in se pohvalijo s točnim časom. Ali se nam je pridružil kasneje. Zelo zaposlen s telefonom, s katerim je nenehno pošiljal sporočila svoji dragi. Zaradi tega ter zaradi slabšega znanja angleščine je bil od našega pogovora rahlo odmaknjen.
Petek. Šahab je prost, v Checa Food Industries, kjer je 21-letnik zadolžen za marketing, delajo, tako kot v ostalih iranskih podjetjih, "le" 6 dni na teden. Ob pol dveh me pobere doma in greva iskat Carmen, ki je odšla fotografirat petkovo molitev. Zagledava jo na trgu, pogovarja se z v čador zavito domačinko. Obe pristopita in s Šahabom spoznava Tabijo. Govori perfektno angleščino in Carmen jo ob Šahabovi privolitvi povabi v avto. A Tabija ni domačinka. Je Lufthansina stevardesa, ki že dva tedna sama potuje po Iranu, naslednja pot jo zanese v Egipt, potem v Pakistan, želi si spoznati tudi Afganistan, za katerega je iz prve roke dobila informacije, da je potovanje tam preprosto in neproblematično tudi za samske ženske. Toliko o medijskem poročanju o "konfliktnih žariščih" in "poteh okrog sveta".
Odpravimo se do "zibajočih se minaretov", para stolpičev na robu mesta, kjer lahko turisti vsako polno uro opazujejo "svetsko čudo". Možakar se povzpne v desni minaret in ga začne zibati. In glej, čez nekaj časa se usklajeno zaziblje tudi levi minaret. Slabega pol evra na osebo. V bistvu sem se čudil tudi sam. Da minaret sploh še imajo. Čakajoč na véliki dogodek smo spoznali Evo. Potuje sama. Gospa v zrelih letih. Prihaja iz Funlandije, kot božičkovi deželi pravijo Iranci.
Preostanek svetlega dneva smo preživeli v restavraciji s tremi akvariji. V enem od njih so bili nitkarji. In potopljena gusarska ladja. Pa svetlega dneva niti ni bilo več tako malo, a morali smo počakati, da so se najprej najedli zaposleni. Kaj hočemo, naš problem, če smo prišli ob nepravem času. Ko so se najedli, so nam ostanke jedi zadnjih gostov (sedli smo za najmanj obloženo mizo) odnesli izpred oči, le Tabija je nekaj riža in rezino kumarice dobila v naročje. Pa se mi ni zdelo, da ji lakota tako zelo žarela iz oči.
Ali se je poslovil, moral je na zabavo. Šlo je za uradno zabavo za rojstni dan, od 19:30 do 21:00 v preddverju nekega bržčas zelo uglednega hotela. Dokler smo verjeli, da gre za "ilegalno" zabavo, smo ga drezali in hecali, da bi nas povabil zraven. Ko pa se je nrav zabave razkrila, smo mu zaželeli le prijetno "zabavo". Zato pa se je hišna zabava nadaljevala pri nas doma. Da, družili smo se neporočeni moški in neporočene ženske. Da, družili smo se mladi neporočeni moški in neporočene ženske. Toda! Zabava še ni bila nelegalna, saj se ni točilo ne alkohola, ne kadilo. Zatorej smo se lahko zabavali brez bojazni, da nas organi za dostojnost za dva tedna zapro (čeprav je menda taprava žurka šele tam) ter naložijo bičanje, ki pa se ga lahko z radodarnostjo rešite.
Sobota. Carmen je šla s Tabijo, jaz sem končno prekucnil kabino in ugotovil: da signal temperature prebija na kabel od pritiska (zatorej pritiska "zmanjkovalo" v hrib, ko se je motor bolj segrel), da stikalo pritiska deluje in da pritisk olja je. Robi, očitno se tvoj voltmeter ni po naključju znašel v moji prtljagi. Na avtu sem opravil še nekaj manjših del ter po Šahabovih navodilih (ne le govori, tudi piše perfektno angleščino) pristal na Iveco servisu na robu mesta. Lučka za olje namreč ni edina, ki sveti. Že nekje iz Turčije se prižiga lučka za zavorno tekočino, čeprav je je dovolj. Hkrati pri zadnjem desnem kolesu že kakšnih deset dni teče olje iz diferenciala. Po nekaj tisoč kilometrih se mi je zdelo primerno preveriti, če ga je notri sploh še kaj. Iveco servis. Ojojoj. Tomaž, ne beri tega. Ostanimo pri ojojoj. Ki pa, ko se ga postavi v geografski kontekst, postane pravzaprav čisto soliden.
Zaključek: novega stralisa bi verjetno lahko popravili, tega ruskega kamiona, za katerega počasi ugotovimo, da je nemški, pa žal ne. Dobil sem tudi dobro vest. Ne izgubljamo olja iz diferenciala, temveč zavorno. Kar je dobro. Že v Zandžanu sem si z DOT4 naredil zaloge za naslednjih deset let, če ostanemo brez zavornega olja, bo avto še vedno letel, če bi ostali brez zobniškega, pač ne bi bilo tako. No ja, tale stavek je bil napisan bolj za strašenje mam, ostali veste, da se mi že pri avtomobilu kaj dosti zavorne luči ne prižigajo, na kamionu toliko manj. In dokler imamo še tri kolesa, bomo tudi do Dubaja prišli. DaNe, od Dubaja po pripovedih pričakujem ni-da-ni, torej tudi nove zavorne obloge, cilindre, skratka eno fizično in s prijetnejšimi temperaturami tudi duhovno prenovo. Kogar pa skrbi, pa naj kar Braneta vpraša kako se iz Egipta do Slovenije pripelje brez zavor!
Čas za dvig sidra in pot mimo Na'ina v... puščavsko Garmo!
K tej objavi je bilo predvidenih malo morje fotografij, vendar me nekaj heca. Predvidoma najkasneje v ponedeljek bodo dodane.
Ker pisanje, sploh pa prevajanje v angleščino jemlje ogromno časa, prijazno iščem sponzorja za prevajanje. Info na info@desertsoul.com
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
