V petek naj bi zjutraj tekli mini maraton (beri: 4 kilometre) za promocijo prostovoljstva v Siriji (tukaj bržkone ne vedo kaj je to). Petek je pri muslimanih enakovreden naši (Gospodovi) nedelji, sobota pa se v Siriji lahko enači z našo. Prave zavedne muslimanske države, kakršna je Libija ali pa Združeni arabski emirati, pa bržkone tudi Iran, imajo dela prost četrtek in petek, da se v miru pripravijo na petkovo opoldansko molitev, najpomembnejšo v tednu. In mi naj bi v petek ob osmih zjutraj tekli po ulicah Damaska. (Pol ure kasneje je zunaj približno 7°C.) In potem, kot sta Britanki iz oddelka za anglistiko navdušeno delali reklamo, bomo vsi prepoteni in zadihani šli naravnost na zabavo, kjer se bomo družili z domačini (tudi med njimi iščejo žrtve za promocijo). Verjetno je to pozitivno tudi zaradi tega, ker je sicer domačine težko najti.
Opa, zapret sem šel vrata stanovanja, saj je zunaj temperatura padla na sobnih 14°C in je treba nehati z ogrevanjem stanovanja skozi odprta vrata (s pečko sicer uspem notri temperaturo dvigniti z deset na petnajst stopinj).
Torej, še vedno razmišljam, ali je za pičle, klavrne, sramotne štiri kilometre smiselno zgodaj vstajati in se potiti, sploh glede na temperature. Ideja me spominja na sedmi razred O.Š., ko nas je tovariš Željko oktobra ob 7.10 gonil po šolskem dvorišču. In sploh ne vem kaj je dekletoma šinilo v glavo, da se jima iti prepoten na zabavo zdi tako zelo fajn stvar. Pa še PETEK bo! Dan, ko je treba konje pognat na teren (so mi našli ene fine terene)! Še razmišljam.
Sprašujejo me kako je tukaj z globalnimi povezavami. Dokler je bil ata al-Asad še živ, ni bilo ne interneta ne mobilne telefonije. Takrat so naprednejši naskrivaj vzpostavljali mednarodne podatkovne klice in se na splet priklapljali preko jordanskih ali libanonskih ISP-jev. Drago kot žafran! Potem je očka Hafeza zvilo, Gospod ga je na hitro poklical k sebi, pa se je leta 2000 predčasno končal njegov šesti sedemletni predsedniški mandat. Ko ga je že par let prej Gospod vabil k sebi, so se bratje skoraj poklali med seboj zaradi nasledstva. Pa jih je dobil na finto, vstal iz postelje in jih nagnal. Njegov starejši sin se je preveč ukvarjal s hitrimi avti, pa je tudi odšel tja gor. Ostal je le še drugi sin Bašar, dr. Bašar, ki so ga potegnili iz Združenega kraljestva (tam je študiral medicino). Ljudstvo ga je izvolilo z dobrimi 97% glasov. Ljudstvo ga ima rado. Bašar je dober človek. Zdaj imajo dve mobilni omrežji (Syriatel in 94 – v Evropi nisem našel niti enega operaterja, ki bi imel s slednjim podpisano pogodbo), lastnik obeh je praktično isti človek, ki ima delnice tudi v Syrian Airlines, pa sirski prestavnik za TunisAir in Royal Jordanian je, ob tem, da se večine menda sploh ne ve. Imajo tudi ponudnika internetnih storitev. Zdaj je cybercafejev tukaj že kar solidno dosti, posel, vezan na mobilno telefonijo, pa odlično cveti: ohišja, svetleče diode, najljubše melodije, metuljčki, ozadja, najnovejši telefoni s polifoničnim zvonjenjem in barvnim zaslonom,… Kaj se smejite, a je pri nas kaj drugače??!!
In če hočeš biti kul, moraš imeti na zadnji šipi avtomobila tudi silhueto predsednika, tako s sončnimi očali, menda pomaga pri prerivanju v sosednjo kolono, češ, "če me ne spustiš, pazi se, imam veze". Predlagam, da začnemo v Sloveniji na prtljažna vrata lepiti slike mastifa.
Sprašujejo me kaj se tukaj daje pod zob. Danes se bom posvetil zgolj šawarmi, sirski specialiteti. Fotomaterial priprave bo Noise Data kmalu dodal objavi, zdaj pa opisno:
Stvar je zelo podobna turškemu döner kebapu (tr.: vrteča se jed) oz. grškemu gyrosu. Okrogel arabski nekvašeni kruh namažejo z majonezo, nanj nalože kisle kumarice, potem pa še z vrtiljaka narezano večinoma piščančje meso. Vse skupaj se zvije v palačinko in nato tako zvito še popeče, nakar jo tesno zavijejo v papir in postrežejo. Njam! Svinjine tukaj seveda ni moč dobiti, alkohol pa je kljub muslimanskim zapovedim široko dostopen, vendar ne zlorabljan. Zgolj v času postnega meseca ramadana je dostop do njega podvržen določenim restrikcijam.
Na lovu za gurmanskim fotomaterialom sem moral Ismailu, lastniku parfumerije v sosednji ulici, z vseh zornih kotov poslikati njegovega mesec dni starega belega mercedesa C 230 l.'98, automatic full option, s 67.000 km kupljenega v Libanonu za 15.500 USD. Jutri se mu bom oglasil s kablom, da vrževa sličice na njegovo toshibo. In človek govori celo knjižno arabščino! Odlično!
Zraven sta še sliki voznega parka, zaradi katerega je pred našim blokom težko dobiti prosto parkirno mesto – v hiši namreč živi kar nekaj visokih policijskih funkcionarjev. Pa še vabilo na Sirski industrijski sejem (izgleda sicer malo zarjavel…) je zraven.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
