Blog

Prispeli smo v Kufro, se poslovili in vsi so naslednji dan odleteli preko Benghazija v Tripoli. Jaz sem od policije dobil dokument, ki mi je omogočil PRVIČ V ŽIVLJENJU SAM POTOVATI PO LIBIJI!

Ali ste od Puščavske duše pričakovali, da se bo lepo v miru in počasi odpeljal po cesti do Aždabije (Ajdabiya) in potem v Tripoli? Načrti so bili sicer precej bolj drzni, a ker mi je kamion nagajal (kasneje se je v Tripoliju ob natančnem pregledu ugotovilo, da je čisto trivialna zadeva povzročila verižno reakcijo in sploh ni bilo tako hudo), nisem šel čez puščavo do Waw an-Namusa in naprej v Sabho (približno 1000 km brez naselja), temveč najprej 150 km na zahod v oazo Rebiana, potem od tam 220 km na sever v Tazerbu, potem pa še 350 km na sever v Zelten. Slednji odsek je bil zaradi peščenega viharja tudi zelo neprijeten, ob izredno slabi vidljivosti (in ne preveč dobrem zemljevidu) sem po nepotrebnem zašel v sipine, ki se jih potem nisem rešil do naslednjega jutra.

Tik preden se je začel peščeni vihar pa sem tudi kamion vkopal kot še nikoli. Kdovekam je romal moj šal, s katerim sem si nekoč prekrival glavo, a med odkopavanjem kamiona sem ga pošteno pogrešal. Z zahoda (leva stran tovornjaka) je začelo nositi pesek, ki je rezal v obraz, hrbet, oči. Medtem ko sem odkopaval desni kolesi, je izkopani luknji ob levih kolesih že napol zasipalo. Časa za počitek ni bilo. In ker nisem v prvo odkopal "kot se šika", tudi v drugo in tretje ne, sem odkopaval štirikrat (2 uri). Poleg noža in vitla sem na tej poti končno v resnični situaciji uporabil tudi podnice. Kako izgledajo gume, spuščene na 0,8 in 1,1 bara, pa si tudi lahko ogledate na fotografijah.

K oazi Rebiana se bomo še vrnili. Tam se je namreč zgodilo nekaj, kar je vredno zadnje objave v tem sklopu. Pa tudi fotografije od tam bodo lepše zaključile to pripoved kot semaforizirano križišče v Misurati.