V nedeljo zjutraj sem se uspel izvleči iz KSA in odleteti v Carigrad, kjer sem si privoščil šest ur spanja na letališču. Nekaj čez tretjo popoldne sem po dolgem času spet ležal na travi.
Dnevi, polni razočaranj, laži, n izpeljanih dogovorov. Vročega sonca, tuljenja z minaretov, prepevanja korana v uverturi ljudi, ki ne dvignejo in ne dvignejo telefona. 700 evrov telefona v tednu dni, dnevi, ki ne minejo in ne minejo. In se vsak dan končajo med psmi, mačkami, podganami in ščurki v cementarni, v kateri ni videti konca mojega gostovanja.
V soboto so me končno napotili na pravo policijsko postajo za podaljšanje poteklega tridnevnega vizuma. Savdijec, ki me je spremljal, je izpuhtel v nič in izklopil telefon. Grozijo z zaporom in 2000 evri kazni. Kairo spet na liniji, rešujemo. Delovni dan se izteka, šefi odhajajo, nihče ne govori angleško, arabščino protestno izklopim, saj je bolje povedati nič kot 30% tistega, kar bi rad, ker razumejo, da je tistih 30% vse. V zapor greš, če ne pride Savdijec. Telefon izklopljen. Po štirih urah se uspem izvleči s postaje (po plačilu dragega vizuma), zahvaljujoč predvsem g. Andreju Dernovščku z Veleposlaništva v Kairu.
Ob dveh zjutraj doživim še pričakovan carinski zaplet na letališču, špediter vstane iz postelje in gre v pisarno pošiljat faks na letališče. Minute tečejo, zadnji klic potnikom za Carigrad. Faks prihaja, a ga razreže na dve strani. "Letite? Prtljaga čaka ob letalu." Ko se Turki odločijo, da me pustijo na tleh, je policija končno zadovoljna s faksom in oddrvim do izhoda. "Have a nice flight!" "Be sure it's gonna be one of my nicest ever!"
Zgodbe še ni konec. Kamion je še v Džeddi. Niso ga (še) natovorili. A verjemite, da doli ni bilo prijetno. Važno le, da sem sebe izvlekel iz KSA. Nadaljevanje sledi.