USPELO NAMA JE! Pravzaprav še nisem dobro dojel, da nama je uspel najbolj negotov, vprašljiv, a ključen del poti – s Petrom sva vstopila v Libijo! Resda sva na libijski meji preživela 14 ur svojega življenja, a splačalo se je. Vodnik Saleh je na egiptovsko mejo prišel iz Tripolija z zamudo, saj se je avtobus na poti nekajkrat pokvaril. A prišel je! V treh urah in pol so bili vsi mejni postopki končani in utrujeni (Saleh ni spal že 36 ur) smo se odpravili še tri ure daleč v državo. Včerajšnji in današnji dan sta bila naporna, za volanom sem namreč sedel 1.700 kilometrov, poleg tega pa smo tudi slabo spali, saj je strahovit veter Salehu majal šotor, s Petrom pa sva v zibajočem se avtu pod prazno blazino (v Carrefourju jih niso več imeli, tako da tudi z najdenim računom nisva mogla priti do nove) zelo dobro čutila prtljago in kante za gorivo. Nocoj spet "flikamo".
Psička je ostala v Egiptu, saj sva jo uspela cepiti le proti parazitom, stekline niso imeli, prav tako pa nama niso mogli urediti nikakršne dokumentacije. Najkasneje na italijanski meji, kjer ti menda skoraj razstavijo avto, če prideš iz najine smeri, bi zagotovo imela velike težave. Ostalim na veliko predavam, naj ne spreminjajo toka narave in rešujejo življenj, na koncu pa prav v to padem sam (Ne glej me, poslušaj me!). Upava, da so ljudje, pri karih je ostala, dobri, in da ji bo lepo. Vsaj iz puščave je prišla, cepljena in nahranjena je bila (čeprav vem, da iščem le opravičila zase).
Libija naju verjetno zaradi utrujenosti, dežja in vetra ni pritegnila vse do bližine Tarabulusa (Tripolija), tukaj pa se nama je končno "odprlo". Tri ure smo se vozili skozi peščeni vihar s čelnim ali bočnim vetrom, nekajkrat je bila vidljivost tako slaba, da sem skoraj ustavil, zaradi vetra smo rezervoar izpraznili že po 460, namesto po 800 do 900 kilometrih, libijsko registrsko tablico je tako speskalo, da je ostala popolnoma bela.
A Tripoli naju je očaral! Urejeno, veliko, svetlo in odprto mesto ob obali, ljudje so zelo prijazni (za razliko od vojakov na številnih kontrolnih točkah, ki so delovali izjemno birokratsko in neprijazno). Peter je na tem kraju še posebno ganjen, saj se je v Tarabulusu med drugo svetovno vojno v italijanski uniformi vojskoval njegov stari oče.
V prihodnjih dneh se bova odpravila v puščavo, najprej 600 kilometrov do Ghadamesa ob alžirski meji, potem pa še nekaj tisoč kilometrov naprej, do samega juga velike Džamahirije, kjer se bova za nekaj dni "zakopala" v pesek. Tukaj so razdalje nekaj povsem drugega kot pri nas doma. 1.700 kilometrov v dveh dneh ni slab izkupiček, kajne? Podnevi, ponoči, v dežju, v vetru, z dolgimi lučmi naproti,… Tukaj preprosto voziš v temo predse in upaš, da je vzporedno z avtom, ki prihaja ponoči v dežju z dolgimi lučmi naproti, (prazna) cesta.
Dosegla naju je tudi manjša kriza, tako da se v avtu vrti celo Julio Iglesias in njegova "la Carretera" (predstavljajte si stanje najinega duha!), čeprav "la carretera NO estaba mojada", pa tudi "aguja NO marcaba 140," temveč le 90 km/h, pa Severina, pa... bolje, da neham naštevati.
Spodaj je nekaj nočnih tripolitanskih utrinkov izpred ene ure, in pa seveda najin prijatelj Moamer, Véliki vodja revolucije, ki visi praktično povsod.
P.S.: Vsakega prijaznega maila bova zelo vesela! Kuverta je spodaj.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
