Blog

Na poti iz Luksorja na rdečemorsko obalo sva policistom ušla iz konvoja nekaj sto vozil in zadnjih sedemdeset kilometrov proti Safagi pod krinko noči prevozila sama. Rdečemorska obala naju je na tej strani razočarala (za razliko od prekrasnega Sinaja), svoje so dodale še muhe (prisežem, da jih v življenju še nisem videl toliko na kupu) in oblačno nebo, prekrito tudi z dimom z okoliških naftnih ploščadi. Kljub drugačnim informacijam naju tudi iz Hurgade proti severu niso spustili brez konvoja. Spremstvu v zadnjem avomobilu sva, daleč za ostalimi v konvoju, parala živce s konstantno počasnostjo 90km/h in z nogami skozi okno (tempomat je delal sam).

Tako so sicer krilili in vpili za nama, ko sva se mimo počivališča, na katerem so se vsi ustavili, zapeljala brez zaviranja, a očitno se nobeden ni hotel odreči zasluženemu čaju in tako sva bila naslednjih nekaj ur svobodna. Obiskala sva samostan sv. Pavla (kjer je umrl in je tudi pokopan) ter se še nekajkrat ustavila ob obali (med drugim tudi, da je Peter Rdeče morje končno pobarval rdeče - hja, naporna je ta pot!).

Danes sva v Kairu, zvečer pa greva z opranim perilom in z novo zalogo konzerv na pot proti zahodu. Včeraj je na spoju začela spuščati tudi nova zračna blazina, tako da bova v kairskem Carrefourju poskusila zagnati vik in krik, in ker sva tujca, bova verjetno tudi brez predložitve računa dobila novo posteljo.

Jutri ponoči, torej z nedelje na ponedeljek, boste med drugo in tretjo ponoči lahko slišali tudi moje javljanje v nočni program Radia Slovenija. Potem pa pogumno na libijsko mejo, Egipt morava zaradi avtomobilskega zavarovanja in mojega vizuma namreč zapustiti najkasneje v torek.

V Luksorju sva se poslovila od Oliverja in Sandre, ki sta zdaj na poti v Aswan, kjer se bosta v ponedeljek vkrcala na trajekt in v torek prispela v sudansko Wadi Halfo. Tokrat je dejansko bilo zadnjič in precej čustveno. Gute Reise! Klaus in Barbara sta v Šarmu, kjer do nedelje gostita hčerko z zarodom, potem pa jo bosta ubrala proti Hurgadi in Luksorju.