Že približevanje Esfahanu me je spomnilo na znane kraje. Ravnica, po kateri sva se približevala mestu, je na las podobna tisti okrog Marrakeša, mojega najljubšega maroškega mesta. Prvi večer naju mesto ni prevzelo, čeprav je promet pravo nasprotje teheranskega. Pozna se mu turizem, ljudje se ti ne približajo iz nesebičnih razlogov. Izjema je bil Šahab, zahvaljujoč kateremu nama je mesto priraslo k srcu.
Morda niti ne boste zelo presenečeni, da si v Iran nisem prišel ogledovat znamenitosti. Leto in pol, v katerem sem ves prosti čas namenil gradnji potujoče hiše, ter požiranje kilometrov in kilometrov prve tedne poti, ki se je začela skoraj nezavedno, naravnost iz predpotovalnega kaosa, pa tudi moja služba, v kateri si znova in znova ogledujem turistične znamenitosti, diktirajo drugačen način obstajanja. Vstopil nisem v niti eno mošejo, v niti eno palačo. Sem sem se prišel odpočit in spoznat ljudi. Kot pravi Tržičan Ivan, ki sva ga srečala v Yazdu: "Ma vse mošeje so iste, grem na morje." Ljudje niso.
vožnjo v Garmo sem se spomnil svojega vzklika "Puščavaaa!!!" ko sem se pred nekaj leti peljal proti sirski Palmiri. Končno sem jo začutil, tri tedne po odhodu od doma. Puščavska oaza Garmeh je sprva izgledala nezanimiva, a že prvi dan je Carmen posvojila družina gospoda Arefa, ki nama je domov nosil čaj, datlje in vabil na kosilo, takrat ko v svoji nedeljski obleki s polja ni nosil datljevih vej. Kljub temu, da skozi vas hodijo procesije turistov, so domačini še vedno srčni, kar je čutiti pri vsakem iskrenem pozdravu, nasmehu.
Ni jih motil niti generator, ki je sredi popoldneva brnel kar dve uri. Čas je že bil za pranje perila, končno sva prvič vklopila čisto novi, še ne preizkušeni pralni stroj, pred katerim sva stala in gledala lučke, kot da bi prvič videla televizor. Dela! Vse pretrese je preživel! Juhu!
Perilo je obešeno, končno si lahko privoščim nagradni izpust s kateemom v puščavo. Dan prej sem ga zaprašil samo tako, poskusno, brez čelade, majice, škornjev... danes grem resno, sem si rekel. Med plavanjem in skakanjem čez suhe hudourniške struge in plezanjem iz njih se znova zavem, da mi je predelava tovornjaka vzela leto in pol prostega časa. Na resno vožnjo nisem pripravljen ne fizično, ne tehnično. A gre. Zdi se, da ponovno dobivam občutek. Sonce se skrije za hribe, obrnem. Seveda ne bi bil izziv voziti vzporedno s strugami, ne. Treba jih je jemati prečno, treba se je polniti z adrenalinom. Spuščam se v večjo dolino, hkrati ogledujem kje moram vanjo vstopiti, da bom šel lepo čez ter kje bom na drugi strani zagrizel v breg. Ojoj, klančine je zmanjkalo!? Zadnjih nekaj metrov jo je voda spodjedla, pred menoj je bila približno dva metra globoka navpična luknja. Plin odprem do konca, videl sem že, kako delam preval. Pristanem navpično na sprednjem kolesu, vilice nabije, ostanem na kolesih. A vilice so nenadoma zelo mehke, ojoj, pa se jim ja ni kaj zgodilo. Zelo zelo hitro ugotovim, da mehke niso vilice, temveč levo zapestje. Ojej. Pretipam kosti, izgleda v redu. Postaja mi slabo, čutim omotico. Hitro domov!
Od Carmen dobim nalgesin, a motor ostane zunaj. Zapestje oteka. Zvečer s tovornjakom skočiva v 30 km oddaljeno mesto, ko se vrneva, motorja ni nikjer. Zjutraj izveva, da ga je odpeljala policija, da ga kdo ne bi ukradel. Bravo, fantje! Vaščani mi, z oteklim zapestjem in ne prav dobre volje, da se moram ukvarjati še s tem, organizirajo prevoz do policije. Vaška zdravilka mi roko obdela z rumenjakom, moko in mastjo. Pravi, da bo dobro.
V Garmi ostaneva še naslednji dopoldan, za rojstni dan se mi ni pretirano mudilo. Bolečina pa se je krepila. Popoldne se preko Khura odpraviva proti jugu v Yazd, 400 km vožnje. Prva postaja je bil hotel, za katerega že dober teden veva, da v njem vodna pipa bo. A šele precej pozno, ko so vhodna vrata že zaprta. Pipe so namreč prepovedali tudi v tem mestu.
Na sosednjem divanu sedijo trije mladci. Ko zaslišim španščino, zastrižem z ušesi. David, Alicante. Camilo, Firenze. Arthur, São Paulo. Vsi bluzijo po tem koncu sveta in sproti prilagajajo potovalne načrte. Artur, mlad brazilski pravnik, je na sredini svoje štiriletne poti s kolesom okoli sveta.
V hotelu Silk Road sva končno srečala Slovenca, ki sva mu za petami bila že kar nekaj časa. Ivan je prejšnjo noč preživel v zaporu. Menda je bilo proti jutru na deki na kamnitih tleh že kar hladno. A bil je "njihov gost," dopoldne so ga izpustili. Mladi Iranki in Iranca, s katerimi se je družil pri njih doma, ko je vdrla milica "Komisije za islamsko čistost," kakor sem si izmislil ime organizma, ki je nedavno celo res obstajal, so jo odnesli slabše. Tri dneve se jih ni dobilo na telefon, prav dobro se jim gotovo ni godilo.
Naslednji dan je na vrsto prišla bolnišnica. Zapestje je namreč izgledalo vse slabše in slabše. Mortaz General Hospital v Yazdu je ogromna, čista in lepa zasebna bolnišnica. Rentgensko sliko zdravnik obesi pred luč, jo pogleda in se obrne k meni. "Vse ok, lahko grem, ne?" Pogleda me, kot da sem padel z neba. Čez eno uro sem že ležal in poslušal piskanje "stroja, ki dela ping, ping," kot bi Monthy-Pytonovci rekli. Ko sem se zbudil, me je krasil svež mavec. Podlaktnica izpahnjena in zlomljena v zapestju. Hja, se bo pač potrebno malo drugače organizirati naslednji mesec dni.
Sinoči sta pred Svileno cesto parkirala bernski turbodaily 4x4 in innsbruška landcruiserica pick-up z bivalno nadgradnjo. Prihajajo iz Turčije, nadaljujejo v Pakistan. Danes sta se pojavila še marsejčana Alex in Benoit, ki sta do Armenije prišla s Peugeotovo 205-ico. Ker nista imela Carnet de passages, potrebnega za Iran, sta jo tam podarila, v Indijo nadaljujeta z lokalnim prevozom. Arthur trenutno v Teheranu ureja vizume za naprej. Spremenil je načrte, namesto po zimski Armeniji bo kolo gonil po Omanu in Jemnu. V Evropi pa ga morda srečate spomladi ali poleti. Avstralska družina je v Iran prišla iz Indije. Sedemletni Harry ponosno pove, da potuje že od svojega osmega tedna, triletna Alexandra pa med plezanjem na voziček prav nič sramežljivo izda, da potuje, odkar je imela pet mesecev. Danes so v hotelu Silk Road izobesili božično okrasje in na steno pripopali nagravžen napis Merry Christmas. Aaaaaaaa!!!!!!! Kam se lahko skrijem, če še v Islamski republiki Iran nimam miru???!!!
Še pojasnilo okrog fotografij. Imam težave s pripenjanjem fotografij, pričakujem, da bodo Innovatifovci nevšečnost čimprej odpravili, takrat boste lahko tudi videli že dolgo pričakovane fotografije v objavi "Topleje je!"
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
