PUŠČAVAAAA!!!
Moja duša je končno prišla na svoje! Ni sicer še čisto pravo peščeno morje, je pa hamada, kamnita pustinja. Danes je bil zaradi rahlo pomanjkljivih cestnih oznak spet v rabi kompas, GPS-u pa sem pustil še malo počivati, čeprav so prsti že segali tudi po njem.
Seveda si nisem mogel kaj, da ne bi poskusil že tudi vsaj malo terenske vožnje. Bilo je zabavno, partner je zdržal. Sem pa nekaj prej, ko sem se izgubil, pošteno namakal izpuh grelca, bom preveril, preden ga čez noč spet zaposlim – imel sem pač dve možnosti: obtičati v blatu na koordinatah, ki sem jih le jaz poznal, ali pa poskusiti srečo, pohoditi plin in "zaplavati". Storil sem slednje, Partner in Fuldine pnevmatike so se dobro držali, in, kot vidite, uspel danes najti tudi internet.
A vrnimo se malo nazaj. Po odhodu iz Damaska (parkiran avtobus mi je zaželel "Happy Jerny") sem odšel v vasico Ma'luma, kjer nekateri prebivalci, večinoma grški pravoslavci, še vedno govorijo aramejsko, jezik Kristusa. Hladno noč (morda se že ponavljam, a vgradnja eberspächerja v partnerja je bila ena boljših idej zadnjih let) pa sem preživel pod pred dobrimi desetimi leti ponovno odprtim samostanom Mar Musa (sv. Mojzes), postavljenim v 6. stoletju. Skupnost, ki sem jo danes srečal tam, je zajemala vse od Italijanov (tudi ustanovitelj, brat Paolo, je Italijan) in Francozov preko Irca in Sircev do nemškega para, ki je prišel med prazniki (Aid Saghir) na oddih iz Ammana, kjer delata v mednarodnih projektih. Hranili smo sebe in koze, pospravljali posodo in pometali po tleh. V samostanski knjižnici pa sem prišel do nekaj knjig, ki so že na spisku za naslednje nakupe na amazon.com. Prijetno.
Tole novičko pišem v Palmiri (tukaj sicer piše Palmyra, čeprav je prvotno ime, ki ga uporabljajo tudi Arabci, Tadmur) v sirski puščavi, za katero pravijo:
"Čeravno ste siti antičnih razvalin in si mislite, da jih imate dovolj do groba, če zastokate ob misli na obisk še enega rimskega ali grškega mesta, vseeno ne zamudite Palmire. Če boste v Siriji obiskali le en kraj, naj bo to Palmira." Tukaj sem, v mestu palm, kot so ga imenovali Rimljani, oziroma datljev, kot mu pravijo Arabci. Bomo videli zjutraj. Že zdaj pa me spominja na maroško Zagoro – zadnja oaza pred puščavo, zadnja odskočna deska karavan, ki so se odpravljale proti Jemnu, jugu Arabskega polotoka in v tamkajšnjih pristaniščih natovarjale indijsko svilo, dišave, začimbe…
Čar tovrstnega potovanja je tudi to, da še ne vem, kam bom odšel jutri. Ali naprej proti vzhodu proti Evfratu ali pa proti severu v smeri Al-Ladhiqije. Vem le, da se mi dizelska taksa izteče v ponedeljek, ko moram biti na libanonski meji. Ostanek Sirije bo pač počakal na vrnitev iz "Vzhodne Švice".
#gallery0#gallery1#gallery2#gallery3#gallery4
