Vseeno sem se uspel strpati na letalo (predstavnik Turkish Airlines je bil zelo v redu dečko) in to za eno malo bolj normalno ceno. Prvi šok je bilo gosto jutranje sneženje v Istanbulu, drugi šok polno Slovencev in Hrvatov, ki so se smukali okrog izhoda za Zagreb (sem bil precej trapast, če sem pričakoval koga drugega). Sem se kar potuhnil in le poslušal.
Prijateljica Valentina me je prišla iskat na Pleso - Val, puno ti hvala na podršci, pomoći i brzini u kakom god govnu bio! - in začudeno sem si začel ogledovati sneg, oblačno nebo, neprijazne hrvaške policaje (ravno so Homeinija odslovili, jaz pa sem trapasto mislil, da vojaški orkester na pisti čaka mene :blush: ), zeblo me je do kosti.
Kar naenkrat sem nehote padel iz umirjenega življenja, kjer so infarkti, bolestno pehanje za uspehom in nervoza neznana stvar, v družbo, ki se ji nenehno mudi, ki ji kraljuje ura, koledar in roki, v družbo, ki si gradi visoke termitnjake in v njih prebiva, tam nekje visoko pod nočnim nebom, kjer je še hladneje, tam imajo v osmem nadstropju prižgano majhno lučko in se stiskajo v dveh ali treh sobah, do katerih jih potegne taka majhna hecna škatla, v katero stopijo, pritisnejo gumb, izstopijo pa pred svojimi vrati nekaj nadstropij višje.
Zebe.
Tudi ko posije sonce je svetloba nekaj čisto drugega kot tam doli. Ljudje se na ulici ne nasmihajo, zaviti v svoje kože in repe hitijo naprej proti cilju, gledajoč v tla (menda jim drsi). Ja, res je, doživel sem kulturni šok. In nisem čisto prepričan, da sem vrnitve vesel. Dobri štirje meseci na tistem koncu so dolga doba. Potreboval sem dva meseca, da sem se umiril in navadil nestresnega življenja. Zelo se bojim, da bo potrebnih le nekaj dni, pa bom ponovno zdrsnil v prirojeni življenjski slog drvenja in pehanja za uspehom (=denarjem), ki mu kraljuje ura in zapiralni časi pisarn. Seveda sem vesel, da bom videl prijatelje, a tudi negativni učinek vrnitve v oblačne kraje je močan. Bi bilo toliko lepše za vse, če bi se srečali v topli (s tem so mišljeni tudi medčloveški odnosi) Jordaniji. Izzvenel bom kot nergač, a razumite, da sem zmeden kot psiček, ki ga vržete v novo in neznano (? :blush: ) okolje.
Prav ironično je, da naslov teme vsebuje ime dežele, v katero moja noga ne bo več stopila, še bolj ironično, da v podnaslovu piše "moj novi dom". Dejansko je moj "novi dom" postala Jordanija, dežela gostoljubnih ter izredno prijaznih ljudi, raznolika in pestra, v kateri najdejo marsikaj zanimivega zase tako zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, verniki (posejana je z biblijskimi kraji), plezalci, balonarji, potapljači, ornitologi, botaniki,... motoristi. Resnično se mi je zazdela dežela, v katero bi se lahko preselil. In tam ostal. Vsaj za nekaj časa.
Ironija je hotela, da sem svoja dva partnerja (partnerja in kateema) pustil doli. Kar pomeni, da se moram v Jordanijo kmalu vrniti in spet objeti vse ljudi, ki so postali moja družina in ki so me tudi sprejeli kot družinskega člana. Ljudi, zaradi katerih je bil odhod iz Aqabe zelo težak. Del srca sem namreč pustil pri njih.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
