Blog

To je eden izmed sloganov, ki ga je pred leti uporabljala Libijska ljudska uprava za turizem in ta najbolje opisuje to, kar se nama je s Petrom dogajalo v zadnjih dneh. Tukaj smo se v pesku vkopali za toliko časa, čez dvesto metrov smo se vkopali za toliko ur itd. Taka statistika postaja utrujajoča in dolgočasna, zato vas z njo ne bova bremenila. Lahko bi napisal, da sva spala med belimi in rdečimi sipinami, pod jasnim zvezdnatim nebom ob tabornem ognju večerjala v prijetni družbi voznika Ibrahima in vodnika Hakima, da smo v šestih dneh opravili 1.400 kilometrov terenske vožnje, da sva občudovala 10.000 let stare stenske slikarije, da sva sredi puščave uživala popoln mir in tišino, da nekaj dni nismo srečali človeka, da so nas puščavske agame in prepelice spustile vsega le nekaj metrov od sebe, da nam je bilo neznosno vroče (januar je!), da smo se vzpenjali po sipinah, tako strmih, da sva mislila, da se bo avto prevrnil, da sva se sredi puščave skoraj kopala (vseeno je bila voda rahlo prehladna) v slanih jezerih, da sva… in še in še in tako naprej.

In tudi, če bi vse to napisal, se niti na daleč ne bi približal občutkom, ki sva jih imela, lepoti, ki sva jo doživljala, veselju, ki sva ga čutila. Libijo je preprosto treba doživeti. Predstavljajte si vse, česar si ne morete predstavljati in pridite v Libijo. Očarala vas bo, saj boste v njej našli velik delček še neokrnjene narave in doživeli čudovite stvari. Libija je blizu. Medtem ko na škatli za jabolka pišem te vrstice, se na ognju pod zvezdami pripravljajo makaroni s kameljim mesom in čičeriko, diši omamno, Ibrahim me vabi na čaj…

Dodanih je še nekaj novic, datiranih včeraj, predvčerajšnjim... vendar niso kronološko vezane na tiste dneve. Še nekaj fotografij pa si lahko seveda ponovno ogledate na www.aa-mm.si.