Ja, imel sem prav, ko sem pomislil na ITAS, ko naju je s Carmen v Emiratih prehitel vlačilec s prikolico, na kateri je pisalo Gorica. Naključje bi bilo preveliko... Ko sva se nekaj kasneje že v temi peljala proti obali južno od Dubaja, da bi na njej prespala, sva razočarana ugotovila, da se peljeva proti naselju visokih hotelov. Tik pred njimi pa razločiva, da so lučke v resnici pripete na vrhovih stolpov industrijske cone. Kot iz neresnične bajke se na križišču pred nama pojavi še ena znana tabla.
EM Hidromontaža. Že Dane je omenjal, da je v Dubaju tudi en Slovenec, ki dela za Hidromontažo, in drugi, ki je predstavnik ITAS-a, ki pod blagovno znamko Gorica v Dubaju izdeluje prikolice, ki jih mrgoli, to lahko potrdim sedaj, tudi v Omanu. Približno četrtina vseh srečanih je goriških.
Oman obstaja. O, še kako! Doživljam ga precej intenzivno, saj sem se takoj, ko je Carmen odšla, preklopil v službeni način. Konec meseca tukaj sprejmem skupino (če hočem, da avto še naprej vozi, bo treba tudi kaj delati), tako da se sedaj na vodenje pripravljam tako praktično kot teoretično. Glede na bogato zgodovino in na izjemno geostrateško lego Omana je tudi teoretični del izredno zanimiv, v delu zgodovine se precej navezuje na portugalsko preteklost, seveda pa je najprijetnejše praktično raziskovanje dežele. Zadnje dneve sem preživel v "divjini", zato se vam tudi nisem mogel javiti. Presunljivo je, kakšno pokrajinsko pestrost se najde v tej deželi! In poanta ni v tem, da boste sedaj družno zavpili: "Saj v Sloveniji je imamo še več!" Slovenijo poznamo (sicer slabše, kot bi se spodobilo), zdaj govorimo o Omanu.
Od skrajnega severa jugovzhodne Arabije, torej od Hormoške ožine, kjer ima Oman na polotoku Musandam enklavo, po kateri sva se s Carmen vozila tisti dan, ko sledenje žal ni delalo, teče ob Omanskem zalivu in Indijskem oceanu proti jugu tudi 3.000 m visoko gorovje Džebel al-Hadžar, kar preprosto pomeni "gorovje iz kamna". Med morjem in gorami je nekaj kilometrov široka ravnica, na kateri sem našel Sindbadovo mesto Sohár, kasneje bom tudi Másqat (končno je razčiščena izgovorjava imena omanske prestolnice – sliši in bere se strašne bizarnosti, vključno z Muškatom, na katerega uro imam nastavljena svoja legalno kupljena, plačana in instalirana slovenska okna s pogledom – pa ne bom ne muškata, ne rizlinga, ne merlota tukaj videl). V gore se z obeh strani zažirajo vadiji, suhe (no ja, ne vedno, slike sledijo) struge, preko katerih je ponekod gore mogoče tudi prečkati.
In takrat se začne potovanje, ki sem si ga od nekdaj želel. Mnogokrat povem, da je od vsega Bližnjega vzhoda še največ orienta čutiti v Maroku (geografi, ne okrcajte me, nálašč sem tako napisal). Tam je deloma pristen, deloma pa "novokomponiran" za turiste. Ampak je lep. Ne v Tuniziji, še manj v Libiji ga je čutiti. Tudi v prekrasni Sirijo in Jordanijo ga boste šli zaman iskat. Našli boste seveda druge čudovite reči. Egipt? Morda. A mu tudi manjka tisto... tisto... bistvo. Esenca orienta. Emirati? Ojojoj, neeee.
Oman. Januarja je vroče. Un point.
Ko se zalezeš z obale in pokukaš v ne tako bleščavo notranjost, te ob poti v gorskih dolinah prijetno presenetijo oazice. Ne prave oaze, zahodnoegiptovske ali emiratske. 80 km v dolžino in 20 v širino. Ne. Tisto, kar si pri nas predstavljamo kot oazo. Nikjer nič, potem pa gosto zasejane palme na majhnem območju, pa izvir, perica in kamele. Deux points.
Drugod po Arabiji (termin razumljen v širšem kontekstu) so ljudje oblečeni skoraj kot pri nas. Temne hlače, čevlji, srajca. Ponekod imajo čez vse poveznjen še temen žakel, ki ima morda kapuco. V Emiratih sem prvič videl, da moški dejansko vsakodnevno živijo v belih haljah, imenovanih dišdaša, s šalom na glavi. Ko sem gledal MBC, al-Džaziro ali Rotano, so se mi reklame vedno zdele tako smešne. Toyota, Ariel, Pepsi, Pampers ali Sensodyne. Vedno so moški brezhibno obriti in oblečeni v dišdašo s šalom, ženske pa čisto zavite. V Emiratih je res bilo tako. Vendar pa so domačini, ki morajo v KFC z indisjkimi uslužbenci v lastni deželi govoriti angleško, da dobijo želeno, v manjšini. Med Indijci, Pakistanci, Bangladežani in belo-rdečimi zahodnjaki jih je kar redkost najti. Še posebej, ker so večinoma skriti na 18-ih stopinjah za črnočrnimi šipami svojih avtomobilov, ki jih izda, da niso ladje, le četvero koles spodaj. Nekdo zatrobi. Še enkrat. Čez nekaj trenutkov sede na hupo. Ozrem se. Ob pločniku stoji ena tistih ogromnih belih krav, toyota ali chevrolet ali GMC piše verjetno na njej. Spet se obiraš! Indijski natakar steče iz restavracije, šipa se rahlo spusti. Šipa se zapre, natakar steče nazaj. Hmm, zanimivo. Nadaljujem z obedom. Spet hupa! Pa kaj ti je? Ah, Indijec se obotavlja. Kmalu prihiti iz restavracije z vrečkami in jih preda v avto. Avto tam obstoji. Čez nekaj minut se šipa ponovno odpre, skozi okno na pločnik zletijo vrečke, plastični krožniki in ostala prehrambena embalaža in avto se odpelje. Pa nisem bil temu priča le v Emiratih. Če pri nas (v Omanu, hehe) kdo hupa, je tablica gotovo dubajska ali abudhabijevska. V Omanu so ljudje resnično, ampak resnično, oblečeni v belo dišdašo, le pokrivala so različna. Beduini nosijo svoje običajne šale, ostali Omanci pa prikupna pokrivala, imenovana kumma. Trois points.
Lučaj od morja in gora je pesek. Pravi pesek. Njega mnogo in morda včasih za koga preveč. Quatre points.
Prekrasni vadiji, po katerih se lahko voziš ali hodiš. Pred dnevi sem se v Nizwi sestal z Lorraine Charles in njenim sporogom Danielom Simonom. Nisem se ravno sestal z njima, sta pa bila zraven še Cian (Kían, irsko ime) in mali Gavin. Lorraine je z menoj, kot ste lahko prebrali, stopila v stik preko Jasne Pisanec, ki pripelje konec meseca sem skupino. In obiskali smo menda drugi največji (najvišji, najgloblji, najdaljši, najbolj dolg ali sploh samo drugi, kdo bi vedel) kanjon na svetu. Uf, vožnja je bila... krasna! Cinq points.
Potapljanje. Aja, seveda moram omeniti, da sem v nedeljo snel mavec (za radovedne: vaj na konju ravno ne bi mogel delati, tudi če bi jih znal) in se spravil na nujne opravke na kamionu. Za začetek sem dve od štirih delovnih luči zamenjal z daljinkami. Gospôda, ha ha, dame in gospodje, TO pa se sedaj imenuje svetlobni predor pred avtom. V Turčiji in Iranu mi sprva ni šlo v glavo zakaj nasproti vozeči ne "trzajo" na moje, moje (!) luči. Sedaj ga ni več junaka, ki jih ne bi povesil, ko mu pripeljem naproti. A to ni téma. Tema je potapljanje. Včeraj sem na Ras al-Hadd (zakaj se najvzhodnejši rt Arabije imenuje železni rt, moram še ugotoviti) potapljaško opremo in sebe končno vrgel v Indijski ocean. Šel sem na 47 metrov in videl 4 želve, 2 delfina in malo je manjkalo, pa bi me barakuda ugriznila. Vse to bi se slišalo zelo pompozno, vendar bi bilo daleč od resnice. 12 metrov (peščeno dno ne gre in ne gre dol), precej muren, ena čisto marmornata rumeno črna, s svojim metrom in pol in odprtim gobcem kar strašljiva, še posebej zato, ker sem sprva mislil, da pod skalo vidim želvino nogo. Papagajke, ki sem jih iz Rdečega morja vajen tu in tam kakšne, tukaj plavajo v jatah. Za vzorec koral, vendar ponavljam, v vodo sem skočil kar na slepo, samo, da sem začutil podvodni svet Indijskega oceana. Imajo pa tukaj tudi precej potopljenih ladij, kakšne se nadejam v prihodnjih dneh. Slik ne bo, pa ne zaradi slabe vidljivosti zahvaljujoč ogromni gostoti planktona, temveč zato, ker je novcev za podvodni fotoaparat, ali pa vsaj ohišje, pred odhodom žal zmanjkalo. Six points.
A hočete še kaj o želvah prebrati? Ali pa o dirkanju s polnim plinom čez puščavo? In zbrati še drugega pol ducata točk? Ostanite na zvezi. Lahko pa medtem poškilite še na Motosvet.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
