Blog

Za zadnjih 170 km do Kufre smo potrebovali 6 ur in pol. Kuhar Mohsen, katerega naloga je bila... kuhati skupini, ki jo bomo spremljali, Mažid, ki je na poti skrbel za najino varnost, ter jaz. Kljub najslabši cesti, kar sem jih doživel v življenju, je bilo vzdušje v kabini sredi noči dobro. Poslušali smo Lepo Breno in Glorio Estefan.

No, Glorio Estefan smo poslušali še naslednja dva tedna, saj se je CD med peščenim viharjem v predvajalniku zataknil in lahko smo bili pravzaprav srečni, da se je sploh še vrtel. Gloria Estefan - Greatest Hits. Conga; Bad Boy; 1, 2, 3; čeprav je včasih bilo zadevo bolje izklopiti, več kot 4 runde na dan ni bilo prav zdravo za psiho. A vrnimo se na tisto noč - na cesti smo bili od 7 zjutraj do 6 zjutraj. Zadnjih 100 in toliko kilometrov do Kufre sem vozil večinoma ob zadevi, ki ji pravijo cesta. Bila je to najslabša "cesta" mojega življenja, slabša celo od albanskih, je pa res, da nisem ne iz časov, ne iz branže voznikov, ki so nekoč vozili tovornjake v Rusijo, tako da primerjave s tistim nimam. Zaradi noči in zaradi zamude tudi fotografij nimam, je pa več kot zgovoren tahografski izpis iz one noči (v Libiji smo uro naprej). Vmes sem se ob cesti tudi nekajkrat vkopal, tako da je pritisk v gumah do Kufre padel na približno 3 bare.

Po treh urah spanja sem šel zamenjat olje, natočit skoraj kubik goriva in pol kubika vode, z Mohsenom sva se poslovila od Mažida in spoznala Italijane, naročnike odprave, ostale voznike in krepko policijsko spremstvo, ki nas je kanilo varovati na ponekod resnično nevarni poti ob čadski in sudanski meji.

Zaradi občutljivosti naloge na tej strani ne bom govoril o naravi naše odprave, povem naj le, da ni šlo za turizem. Opisoval bom zgolj dogodke, vzpone in padce dogajanja.

Karavana se je počasi odpravila proti jugu na nalogo, ki naj bi trajala 25 dni in na kateri naj bi prevozili 1.400 km. Prvo se zaradi hitrosti dela ni uresničilo, slednje se je.