Sluanija? Ček? Ah, Europa. Iran gud? Polis gud? Polis Iran elegans? Mercedes benz, a? Potni list sem dobil v roko šele, ko sem na vsa vprašanja pritrdilno odgovoril in ko sem z mimiko dokazal, da mislim resno.
Pripeljeva se zvečer, sredi prometne gneče, v Marand. Prevoziva nekaj tabel za prepoved tovornjakom. Na krožišču stoji policaj. Ustavi naju. Še preden pripeljem do njega, je okno odprto in napadem ga z vprašanjem. "Tabriz?"
Vsuje se mnogo besed v perzijščini. Razumel sem le, da naj zapeljem še enkrat okrog, da naju bo z mercedesom dohitel in naj mu slediva. Rdeče lučke na strehi se vrtijo, vsi smerniki vklopljeni, izvzemši rdeče lučke ga posnemam. Tekoče se prebijemo skozi prometno gnečo in na robu mesta na krožišču ustavimo. Skočim iz kabine, nasmejan policist pride iz avta, stisne roko, pokaže izvoz s krožišča in zaželi srečno pot.
Že v Makuju, nekaj kilometrov za mejo, so malo po tem, ko sva se utaborila, prišli z mercedesom C310 in naju povabili, da jim slediva na boljši kraj. Z lučkami. Rdečimi.
Zandžan. Še vedno je mraz, a manj. Utaborila sva se v internet cafeju. Prvi večer nama ni uspelo plačati nič. Hotela sva nekaj pojesti zunaj, a lastnik je prinesel sendviče sebi za večerjo. Ponudil jih je tudi nama. Ob poskusu zavrnitve se mu je na obrazu izrisoval izraz, ki je obljubljal skorajšen jok. Danes sva komaj uspela pustiti na mizi denar za 5 ur interneta. Hamid naju je ves dan prijazno spremljal po mestu, med drugim sva nabavila tudi motorno in zavorno olje. Take stvari je fino imeti v prtljažniku.
Sinoči so naju nasmejani policaji spet peljali na "boljši kraj" za kampiranje. Z lučkami. Rdečimi. A domačini o njih nimajo tako dobrega mnenja. A to je že druga zgodba, zgodba, ki ni za na svetovni splet.
Kaj sva počela? Zmrzovala, vozila po snegu, ter pokadila prvo vodno pipo na poti! Jupi!
Iskrena hvala vsem za spremljanje dogajanja in dobre želje. Hvala vsem, ki se javite. Lepo je videti, da ne pišem le zase. Iz komentarjev pa sem razbral, da se vam nekaterim zdi, da je na poti težko. Da je neprijetno. Da se komaj prebijava. Popolnoma zmotno prepričanje. Na poti je krasno, če se nič ne bi dogajalo, bi bilo škoda ves ta denar in čas zmetati v kamion in pot. Kar počenjam, je zgolj popis dogajanja, nikakor ne tarnanje. In kar sem že mnogokrat rekel, kar Pero ve zelo natančno, prav tako tudi Zoran, drugi Pero, Blaž: ko se v puščavi vkoplješ, je sranje. Če se ne bi, tja niti vredno hoditi ne bi bilo. Jasno?
Vtisi, kakor jih doživlja Carmen, najkasneje v nedeljo na običajnem mestu.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
