Jutro na plaži blizu Aqabe. Sonce se je prikazalo in začelo vzpenjati nad hribi, ki skoraj iz morja rasejo in se potem dvigujejo naprej proti vzhodu proti puščavi. Sončni žarku so se začeli upirati v avtomobilske šipe in postaja vroče. Odgrnem zaveso in pogledam ven, nakar se mi pogled ustavi na truplih, ki tamle pod oknom nemočno leže. Trije kadavri, ki jih greje blago jutranje sonce.
Moški ali ženske? Ne vem, se ne vidi, vidim le zmaličene kupe mesa, ki jih je zapustilo življenje. Pravzaprav me niti ne zanima. Kmalu se jim pridruži še četrto truplo, lepo so zložena v vrsti pod oknom. Vse skupaj se mi začne gabiti, pred oči mi prihajajo posnetki iz Iraka, Afganistana, Sudana. Zakaj? Ali je življenje res tako zelo ničvredno? Da jih zgolj štejem, ne da bi karkoli vedel o njihovi preteklosti? Pa kje sem pravzaprav, ali nisem v civilizirani zahodnjaški Jordaniji?
Obrnem se na drugo stran in ponovno zaspim. A vonj po smrti mi ne da spati. Zahrbtno se plazi proti meni, zapolnjuje ves avto in trka na mojo vest. Ali res ni šlo drugače? Kaj so naredili, da zdaj s polomljenimi okončinami in zmečkanimi telesi tako neslavno leže pod oknom? Ali je to, da so nekomu šli na živce, zadosten in opravičljiv razlog za njihovo prerano smrt? V kakšni civilizaciji živimo?
Temperatura v avtu se dviga in še ena muha se zbudi iz nočne otopelosti ter spusti izpod stropa, zabrenči mimo mojih ušes, pristane na licu in se sprehodi do ust. Le počakaj, svinja mala, da pristaneš na postelji! Plosk! In pod oknom se je onim pridružilo še peto truplo, pred nekaj trenutki še tako zelo polno življenja. En sam trenutek in vse se lahko na glavo obrne. Nikdar ne veš, kje te čaka tvoje okno! Ajde, vstati je treba!