�- V redu. Kaj je pa to? - Termometer in voltmeter. - Hmmm. Kaj imaš pa v tem žepu? - Ključe od avta in stanovanja, vidiš? - Dobro, kaj pa v temle? - Mobitel. - Daj sem. V roki je imel že satelitski telefon, digitalni fotoaparat in Freitagovo klavrno karto Sirije. Na srečo sem GPS pozabil doma, sicer bi lahko bilo še manj prijetno. - Obrni motor in greva k poveljniku. Stražar, ki je ves čas pregleda stal nekaj metrov stran z zloščenim bajonetom na pripravljeni puški, se je umaknil korak nazaj, vodja straže se je zavihtel na zadnji sedež in s sprednjim kolesom v zraku sva odhitela proti bazi.
Jutro je bilo deževno in vetrovno, nisem in nisem se spravil iz postelje. Ves dopoldan sem z okoliških minaretov v polsnu poslušal petkove pridige, medtem ko se je z dvorišča slišal silovit veter. Veter je odstrnil oblake, sijati je začelo sonce in kmalu sem premraženega soseda pripeljal nazaj pred njegovo kemično čistilnico – bil je navdušen – ter se odpravil proti severu. Predmestja se vlečejo in vlečejo, na srečo ves čas ob avtocesti teče tudi dva do tri metre široka peščena bankina, na kateri prizanašam gumam. Vetra v hrbet pri stotki sploh več ne čutim.
Dovolj mi je bilo ceste in po tridesetih kilometrih zavijem na teren. Zagledam se v ličen hrib in se odločim splezati nanj. Skale, veliki kamni, zemlja. Nič neobičajnega za naše razmere, precej podobno kakšni kraški turi. Bočni veter mi napredovanje otežuje, saj me sunki silijo iz ravnotežja. In bolj ko se dvigujem iz sedeža, večji upor imam. Med pripravo na prvo slikanje mi veter kateem celo prevrne. Čez drn in strn grem naprej in odkrijem odlično cross progo. Dalo bi se jo sicer še izboljšati, zapomnim si lokacijo in naredim nekaj krogov. Uf, pa še skoke so tu! V bistvu luknje za vkopavanje tankov. A poligon izgleda zapuščen in me preveč ne skrbi. Pot nadaljujem po odličnem ovinkastem kolovozu, ob katerem levo in desno vkopane stojijo ogromne s plahtami prekrite zadeve. Ups. Na koncu zavijem na levo na asfalt in za ovinkom se pojavi stražarnica s pletenico čez cesto. Stražar je gledal mrko, s puško mi je kazal kam naj postavim motor in rekel, naj počakam. Ni me spustil z vojaškega območja.
Višji čin ko me je sprejel, bolj trapasto se mu je vse skupaj zdelo. Poveljnika vojašnice niso zanimale več niti fotografije na digitalcu. Jasno mu je bilo tudi, da imam poleg navadnega telefona s seboj na terenu za vsak primer še satelitskega, razumel je tudi to, da je moč pojma "motor" in "šport" v miselnem vzorcu povezati. Tudi na karto Sirije nisem vrisoval "strateških lokacij". Vsakogar pa tukaj najprej zanima, če sem Američan. Tudi sosede. Po odgovoru izgledajo kar nekam bolj zadovoljni.
Obrnili so mi seveda vso torbo in pregledali vse žepe – preklinjal sem, ker sem imel s seboj približno polovico vsega denarja, ki sem ga odnesel iz Slovenije, a denarnica jih ni zanimala. Kakor tudi ne, zanimivo, potni list z identiteto in vizumom. Vmes so se "otroci" igračkali z motorjem: ko sem se vrnil k njemu, je bil v prestavi, vklopljen je bil smerokaz, iztegnjena zadnja "fusrasterja", iztrgan termo-voltmeter, a bil sem prost. Kasneje sem našel primeren poligon za današnji fitness in se v Damask popoldne preko vseh smetišč vrnil zadovoljen. A primeren teren bo težko najti – niti vojska mi ni znala svetovati kam naj se podam. Zavedajoč se, da na površini devetih Slovenij živi 17 mio prebivalcev, da ima dežela eno višjih natalitet na svetu, da služenje vojaškega roka traja dve leti in pol in da za obrambo namenijo več kot polovico proračunskih sredstev, se mi dozdeva, da bom na off-roadu, vsaj v bližini Damaska, težko našel območje, ki ne bo vojaško. Od meje ozemlja, ki so ga JZ sosedje zasedli pred 31 leti, je do Damaska, tako čez prst, le dobrih 30 kilometrov. Na Z je Libanon, ki pa je poln tukajšnje vojske, ki je med tamkajšnjo državljansko vojna šla tja pomagat, potem pa se je pozabila vrniti. Na S imajo Turčijo, ki Sirijo obtožuje podpore Kurdom in od časa do časa s svojimi jezovi zmanjša vodostaj reke Evfrat, glavne sirske vodne žile in glavnega elektropotenciala (ogromni jez al-Asadovega jezera je glavni vir elektrike v državi), na vzhodu pa Irak, ki so mu leta '90 obrnili hrbet, pa jih je zato ata Grm bogato obdaroval. Nekaj denarja so sicer res uporabili za izboljšanje infrastrukture, večina pa se je ponovno prelila v obrambo. V soseski, kakršno imajo tukaj, je verjetno res potrebno sosedom ves čas kazati zobe. Edini neškodljivi so na tem koncu Jordanci, ki živijo od turizma in ameriške podpore, zato pa morajo od časa do časa stisniti zobe in spustiti v državo tudi iraške "turiste", ki jih na njihovem ozemlju službe "največje demokracije na svetu" lahko obdelujejo tudi mimo svojih zakonov (in žal tudi mimo Ženevske konvencije – tako je slišati in kjer je dim je tudi ogenj, ponavadi).
Tukaj je prav prijetno. Stopiš iz stanovanja in uzreš same nasmejane obraze, ki te pozdravljajo in ti želijo prijetno bivanje med njimi. Kriminala praktično ni, počutim se izredno varnega. In ko sem danes po vrnitvi tiščal motocikel skozi vrata, ožja od bilance, na svoje dvorišče, je takoj priskočil mimoidoči in ga pomagal dvigniti čez prag. Lepo. Temperatura se je danes kljub vetru dvignila (bil je tako močan, da sem praktično vso pot nazaj v Damask motor pri stotki držal precej nagnjen – bodo gume samo po levi zlizane), saj je odneslo oblake in pokazalo se je sonce, tako da smo uživali na 12°C.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
