Druga, takisto štiridnevna, terenska etapa nas je peljala iz Ghata (nekaj sličic) proti jugu do alžirske meje (na fotografiji) ter nato proti jugovzhodu v gorovje Akakus, iz katerega je največ tokratnih fotografij, potem pa naprej čez sipinski pas in preko prelaza na severni rob murzuškega peščenega morja, ob katerem smo danes po 560-ih kilometrih prispeli v Džarmo.
Že prvi večer nam je kljub sicer vseskozi dvigajočim se temperaturam rahlo pokvaril razpoloženje sramežljiv dežek, še posebej meni, ki sem odločil noč prespati pod milim nebom. Šele ko je na novo kupljena spalna vreča dokazala, da ni nepremočljiva, sem nejevoljen vstal, jo porinil pod Noiseovo toyoto in šel preživljat ostanek noči na desni sedež terenca. Dež ni ponehal niti zjutraj, tako da smo še en dan prevozili v dežnih kostimih. Je pa zato bila vožnja toliko enostavnejša, saj je bil pesek globoko premočen, še na vzpetinah sipin v globino petih centimetrov. Tudi od vročine nas ni "pobiralo". Policist Ali je na široki ravnici prvič v življenju sedel na motocikel (Climberjeva yamaha), sprva z nekaj težavami, kmalu pa ga nismo več mogli ustaviti (v bistvu smo posumili, da se niti sam ne more), ko je s sončnimi očali na nosu, posnemajoč off-roaderje, mimo nas stoje švigal s polnim plinom.
Zadnja noč se je že začela z močnim vetrom, ki je pihal zdaj s te, zdaj z one strani. Okrog polnoči mi je veter polomil šotor in preselil sem se k našim libijskim spremljevalcem. Do petih zjutraj sem se boril s smrčanjem Alija, nepričakovanimi sunki vetra, pošiljkami peska, ki so se vsuvale skozi majhno odprtino na spalni vreči, razbolelo roko in ramo, ki sta bili vedno narobe nameščeni, koleni soseda Abdu r-Rahmana, peskom med zobmi in fotoaparatom v rebrih (zaradi temperaturne občutljivosti baterij pač spi z menoj). Prav zanimivo je vsakič sproti opazovati razvoj tolerance na pesek; sprva se trudiš imeti vse, vključno z nogavicami, brez peska, spalno vrečo in šotor se trudiš zjutraj spraviti s čimmanj peska, v nahrbtniku poskušaš imeti čimmanj peska, itd. Pesek v ušesih te moti, pesek izmed zob poskušaš elegantno odstraniti. Trenutno sem v fazi, ko mi je za vse že vseeno, "avtohtono libijsko pritlikavo hrustavko", s katero je začinjena že praktično vsaka jed, med zobmi preprosto zmeljem in požrem. Ni mesta na telesu, kjer je ne bi bilo. Edinole nekaj me zaenkrat opominja, da v pesku nisem kot riba v vodi – ko dobim v spalno vrečo čez obraz noovo pošiljko "hrustavke", poskušam zadržati dih. Z nemalo strahu pričakujem nadaljnjo asimilacijo.
Veter in pesek sta, poleg na delu poti katastrofalne podlage s štrlečimi ostrimi kamni, zaznamovala ves dan. Zaradi peščenega meteža smo nekajkrat spustili hitrost na 40 km/h, dvakrat celo na 25 km/h. Zgodaj popoldne smo se ob policijski kontrolni točki za dobro uro ustavili in v zbiti pločevinasti hišici ob mlatenju arašidov in sardin prevedrili najsilovitejši veter.
S Climberjem sva si edina, da zadnjega dneva sploh ne bi pogrešala, tudi če ga ne bi bilo. Tudi Tomos je ob svojih celečih se ranah izpred nekaj dni deloval malce apatično. Zaradi vsesplošnega veselja do življenja ni danes v mojem apratu nastala niti ena nova sličica, morda bo Bladzo dodal kaj. Spimo v kampu in nabiramo moči, jutri nas čaka nov teren, samo in izključno sipine, na sever do puščavskih jezerc.
P.S.: Danes, ko koncno dodana objava, sporocamo, da je prevec pihalo in vodnik ni bil pripravljen iti v sipine, tako da pravkar uzivamo v koncu prostega dneva v zakotnem mestecu.
Na predzadnji sličici naša mobilna bencinska crpalka.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
