Blog

V İstanbulu sem se zbudil že okrog pol osmih zjutraj (GMT+2 oz. CET+1), se pretegnil, pozdravil taksiste, se umil in se odločil, da se od mesta tokrat poslovim. In nebo je začelo jokati. Težko je bilo tudi meni, a v življenju je pač treba hoditi naprej.

Azija me je sprejela z veliko tablo "Hoş geldiniz Asya", a nebo je med vožnjo po industrijskih predmestjih Carigrada še kar jokalo in jokalo, ko pa sem prišel v Burso, se je začelo prav nesramno cmeriti. Tako sem prvo uro meditativno preživel v Ulucami (Uludžami, Novi mošeji), ker pa ni nehalo deževati, sem se za še pol ure nastanil v Yeşil Cami (Ješil Džami, Zeleni mošeji) in tam poslušal pridigo. Bilo je toplo in bilo je lepo.

Večer sem lepo zaokrožil z ogledom klasične predstave senčnih lutk Karagöz, zdaj pa me s čajem razvajajo fantje v Fulinternet (www.fulinternet.50megs.com) v eni od prijetnih uličic za veliko betonsko stavbo glavne PTT.

Danes ni ne bomb, ne teroristov, ne nesreč. Alhamdulillah!

Fotografije: Prometna gneča na mostu čez Bospor.


#gallery0#gallery1#gallery2