Blog

Petra je migrena ponoči minila, morda mu je pomagala vlaga, ki se mu je ponoči zavlekla v kosti in jo je proti jutru z romantičnega ležišča pod zvezdicami popihal k meni na toplo v z eberspächerjevim grelcem ogrevani avto. Noč je sicer bila prekrasna, a za podrobno opisovanje tukaj žal nimamo prostora – pridite sami v Džamahirijo!

Zjutraj smo obiskali Ghadames, biser juga, kot mu pravijo Libijci (čeprav je na zahodu). Mestece je čudovito!!! Nekaj fotografij si lahko ogledate na turistično-informativnih straneh Alpe-Adria Media Marketinga, www.aa-mm.si.

Današnjih 850 kilometrov sva si delo s Petrom razdelila, tako da je jutranjih 370 kilometrov prevozil on, jaz pa sem se prvič v življenju vozil na zadnjem sedežu svojega partnerja in, čeprav sprva s težkim srcem, sem ugotovil, da je zadaj prava dnevna soba, ki sem si jo dopoldne preuredil v mobilno pisarno.

Medtem ko voziš kilometre in kilometre po ravni cesti in v treh urah srečaš štiri vozila, kitkatov in pepsija zmanjkuje, CD-ji pa so se nama že ničkolikokrat obrnili. Mandarine romajo v usta, noge polagaš na armaturno ploščo, na leva vrata, sediš po turško (tempomat www.waeco.de je še vedno zadeva, ki mi rešuje življenje), v glavi se rojevajo nove ideje, zračenje je na maksimumu, prav tako tudi dolgčas.

Hakim je krasen! Vozimo lahko tudi ponoči, prosto se lahko sprehajava naokrog, zabaven in prilagodljiv je, pa še ogromno ve. Kosili smo bitzo ter zraven bili bibsi, to je namreč od bijače skoraj vse, kar se tukaj dobiti da. Opa, pa seveda jutranji cappuccino iz juventusovega kozarčka! S bitze sta Pero in Hakim ("Modrec" po arabsko) podila muhe, jaz pa sem jih dokaj uspešno "fentaval". Izgledal sem bojda kot duševno motena oseba, ki vsake toliko malo zaploska predse. Kaj je pokončevanje muh, tukaj res ne vedo.

V nečem, kar v Sabhi imenujejo kamp, sva se zvečer stuširala in obrila, jaz sem se po glavi spet potegnil s philipsom, tokrat na stopnji 1 (mama bo spet vzdihovala, ker sem takšen bojda še grši kot ko se potegnem na dvojki), jutri in prihodnje dni naju namreč čaka resna puščava. Pesek, pesek, pesek ter… še malo peska. Bila sva povabljena tudi na veselico ob jutrišnji poroki brata upravnika kampa, kjer se je jedlo, bilo bibsi in boslušalo glasbo!

Partner jutri ostane v civilizaciji, saj sem po Siriji naredil nepredvidenih 1.000 kilometrov, ves Libanon je bil nepredviden, v Egiptu sem jih izven načrta naredil dobrih 1.000, čez 20 kilometrov pa bi ga moral zapeljati na velik servis, kjer bi zamenjali zobati jermen (za nepoznavalce: to je ena taka reč, ki, če se strga, lahko avto samo še zakopljemo v pesek, niti prodati ga več ne moremo, gospodu polkovniku plačamo 50% carine – kar je še vedno bolje kot 200% v Egiptu, ter "odštopamo" na letališče), a je prvi tak servis šele v Evropi. Poleg tega sva se odločila za varianto, ki je drznejša in zanimivejša od predvidene.

Torej, novica bo tukaj šele čez nekaj dni, pred tem se lahko le slišimo v sredo ob 8.50 zjutraj na Radiu Slovenija 1.

V včerajšnjo novico sem vstavil nekaj fotografij, med drugim tudi ilegalno pozicijo Petra onkraj libijsko-alžirske meje. Se vam ne zdi, da izgleda osupljivo sproščen?