V četrtek, 21.2. ob 9:45 po lokalnem času (CET+2) sem 220 km severno od Džedde med peščenim viharjem padel v verižno trčenje desetih vlačilcev in dveh osebnih avtomobilov. Potovanja je konec.
Žrtev ni bilo, težje poškodovanih tudi ne. Tukajšnja aroganca do tujcev se je pokazala že prvi dan, ko so policisti odšli, vlečna služba je odvlekla skoraj vse vlačilce, jaz pa sem ostal ob cesti (potem, ko so mi hoteli za 20 m vleke zaračunati 40 eur).
Danes, v soboto, so me končno odvlekli v Džeddo. Avto je nevozen, kabina je zmečkana, prestavna ročica stisnjena nekam proti šesti prestavi, volanski drog zvit, stopalk zavore in plina ne najdem pod zmečkano pločevino. Med vleko smo danes zažgali še desno zadnjo zavoro, saj sem zavorne cilindre sprostil sam, možakar od vlečne službe pa se je z vijakom potrudil še z ragljo s podaljškom, tako da je pretegnil vijak, ki je po petdesetih kilometrih odpadel in zavorni cilinder zaprl.
Zadeve so tukaj čudne, nekateri mrko gledajo, drugi se smehljajo. Kot na primer direktor cementnega podjetja, v katerega prikolico sem se zaletel. Za škodo me ne bodo terjali (tudi v Savdski Arabiji mi ni bilo potrebno skleniti zavarovanja), prijazno so me sprejeli na parkirišču podjetja, kjer že nekaj ur kampiram. Nasmehi, za katere mi šesti čut pravi, da bodo nekoč izstavili račun. Za trenutno situacijo moja arabščina ni dovolj dobra, tukaj redki govorijo angleško. Če je bil Oman najboljši kraj, je tole najslabši. Zgrinjajo se črni oblaki, čutim, kako se mi maneverski prostor zmanjšuje, kako se mi zateguje zanka okoli vratu. Upam, da ne bom prišel do točke, na kateri mi bo važno le sebe spraviti iz države. Nikogar ne poznam, ne vem, komu lahko zaupam. Tudi tisti, ki sem jim še včeraj zaupal, danes prihajajo z neverjetnimi informacijami. Da države ne morem zapustiti brez avta, avto pa ne more ven nevozen. Nemočno stoji na dvorišču tistih, ki sem jim prikolico udaril. Ne vem kdo s kom, kaj kdo in kje, vem le, da so me že za avtovleko nategnili za 50%.
Ob petih zjutraj grem s cementnim tovornjakom 150 km proti severu v Rabigh na policijo po zapisnik in dokumentacijo, ki pojasnjuje, zakaj sem kljub preteku vizuma še vedno v Kraljevini ter po prometno dovoljenje, ki je na srečo edini moj dokument, ki ga v tem trenutku imajo.
Zaključek. Skrivil se mi ni niti las, če bi se izognil še 20 cm bolj v desno, bi morda ostal brez desne noge. Že od nesreče v Maskatu je vse (mnogo stvari sploh ne veste, ker so internega značaja in poslovna skrivnost) težilo k temu, da tokratne skupine ne bi vodil. A sem šel z glavo skozi zid. Vse je za nekaj dobro. Žal sem avto uničil tik preden bi odložil uro in koledar in začel uživati v Egiptu, ki sem se ga tako veselil. Opcije v četrtek: popravljati v Džeddi, a sem izvedel, da me bodo vsi poskušali nategniti. Prevoz 1000 km v Aqabo, kjer imam ljudi in kamor se brez težave pride. Prevoz v Slovenijo in popravilo doma. Čakam cene prevoza in upam, da si jih bom lahko privoščil. Kajti v tem trenutku si želim le najhitreje avto in sebe spraviti od tukaj ven. In ga v miru doma pripraviti za naslednjo pot. Aigner že išče kabino.
No, in zdaj ugotovim še, da so v tej deželi blokirani tuji poštni strežniki, niti poštni program se mi ne more prijaviti na nobenega od strežnikov. In tu naj bi avto spravil v vozno stanje???!!! Le vprašanje časa kdaj mi bodo tudi DS zaplombirali. Juhu!!!
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
