Mraz je. Prvi lunin krajec je pred nekaj urami z jasnega neba skoraj slepeče osvetljeval vzhodno stran hiše, sedaj pa mesečina skromno prosi oblačke, ki se čez celoten nebesni svod razprostirajo kakor presušeno solinsko blato, kakor tukajšnji napokani, prtu pododobni kruh, da jo tu in tam spustijo nad puščavo. Presenetljivo svetlo je. Skozi razpoke med hitečimi oblaki se jasno, točno nad menoj, kot bleščice na črni čarodejevi obleki, svetlikajo zvezde. Hodim verjetno naravnost proti zahodu. Tja me je potegnilo. Potujem vase.
Preden sem šel na pot, sem se veselil predvsem tega, da bom z zapestja snel uro in izklopil mobilni telefon. Ura je na roki kar vztrajala in vztrajala. Koliko je ura? Pol dveh?! Daj, Tilen, dovolj je za danes, ustavi in gremo spat. Koliko je ura? Tri. Uf, pohitimo, da dobimo iranski mejni prehod še odprt. Koliko je ura? Pol polnoči... kdaj pa zapirate? Koliko je ura? Joj, saj smo čez pol ure že z Manco v središču Teherana dogovorjeni!! Ker je nisem sam, mi je uro snela moja ljubezen. Motor, na katerem sem si prejšnji teden ob silovitem udarcu sprednjega kolesa zlomil in izpahnil podlaktnico.
Telefon je bil zaradi vseh peripetij na poti vklopljen. Potem je ostal vklopljen iz zasebnih razlogov. Ob hitenju čez Iran se Irana sploh nisem zavedel. Živel sem v vzporednem svetu, vedel le to, da je treba čimprej priti na toplo in da je potrebno do izteka veljavnosti vizuma državo zapustiti. Hkrati sem se bolj kot s potjo ukvarjal z brezhibnostjo hiše. Včeraj sem končno izklopil in pospravil telefon. Izklopil Slovenijo in vse nerešene stvari tam. Bodo že počakale, sveta ne bo konec. Če niso dovolj težke, jih bo odpihnil piš, vetrič, orkan, ki sem se mu voljno šel nastavljat za devet mesecev. Tornado, ki ima lahko največjo moč prav takrat, ko vlada brezvetrje, v katerem se ne premaknejo niti najdrobnejša peščena zrnca na grebenu sipine.
Mraz je, rokavic nisem vzel s seboj... saj, kam bi jih pa nataknil? Dr. Mortaz mi je levo roko vlil v mičen mavec, ki se vleče iznad komolca pa vse do prstov. Zrak je... hrupno suh in mrzel... čist. Zbada prste, obraz, nosnice. Hodim. Meseček z leve vsake toliko osvetli kamenje in steptan pesek pred menoj. Sporočila Sloveniji, ki izzvenijo brez odmeva. Klici, ki ne rešijo težav. Obisk servisa, ki ne more pomagati. Svoboda! Telefon izklopljen, ura pospravljena, končno sem prizemljen! V skrajni fazi je človek sam. Brez potuhe. Zato sem šel na pot. Tega sem si želel. Kakor sam sredi oceana. Ali sem kupil preprost, star tovornjak zato, da ga bom vozil po servisih?! Ali pa morda zato, da ga bom z nekaj pomoči sam spravil v red? Tilen, konec je utopij. Vdihni, skoči v ledeno vodo, ki si si jo izbral, zaplaval boš sam, v predirljivo ekstatičnem kriku tesnobne samozadostnosti. Zato si šel na pot.
Grmički okoli mene postajajo vse številnejši. Koprena oblačkov se kot zvon nad slastno jedjo spušča do obzorja vse okrog mene. Tla so polna lukenj, nekajkrat se mi vdre. Preseneča me, da puščavskih miši nikjer ni videti. Preden sem šel od doma, je termometer kazal 4,8ºC. Je razlog ta? Prizemljil sem se. Izpustil. Predstavljajte si skok iz letala ritensko. Držite se, zračni upor vas izčrpava. Odločite se. Izpustite kljuko. Ne morete zajeti sape, letalo se oddaljuje... zrak vam rdeči lica, plavate, svobodni ste! Stanovanja, ki je bilo 22 let bolj ali manj moj dom, verjetno nikoli več ne bom videl. Pravzaprav ne želim. Avgusta sem ga zamenjal za novo. Potujoče stanovanje. Polžek. Srečen, uresničil desetletne sanje. A je vseeno tesno pri srcu. Pravzaprav se do danes svoje sobe v Mariboru sploh še nisem spomnil. Plaval sem skozi vzporedni, hitenja in adrenalina polni svet. Ure ni, telefona ni, je le puščava. In jaz. In... moje misli... ki so potrpežljive... Čakajo. Ne mudi se jim. Potem pa se Lunica skrije in lezti začnejo iz vsake mišje luknje, izpod vsakega grma...
Mraz je. Gremo domov. Obrnem. Po občutku... Hmmm... ali bom našel zavetje, ali bom našel dom? Večkrat se mi zazdi, da bi že bil moral prispeti. Večkrat se mi zazdi, da sem ubral napačno smer. Da pot ni prava. A čutim, da je. Ustavim se... bolj proti jugu...? Bolj proti severu...? Ne! Naprej grem! Vem, da me bo smer, ki sem jo izbral, pripeljala na toplo. Vztrajno stopam, zaupajoč svojemu občutku.
Kmalu se točno pred menoj izriše silhueta doma, ki sem ga še pred nekaj tedni gledal na Krasu, sedaj pa se s puščavskega peska mogočno dviga proti nebu.