Kolesarjenje po Bejrutu je čisto zanimivo in prijetno početje. Utrujenost in slaba fizična pripravljenost, ki sta me ob kolesarjenju po Kapadokiji skrbeli, sta izginili. Morda je bil eden izmed razlogov tudi velika nadmorska višina, po kateri sem se gibal v Turčiji, kolesaril sem namreč konstantno na več kot 1500 m n.m. Kljub napovedim, da v Bejrutu vlada prometni kaos, s kolesa takega občutka nisem imel, pa tudi ogroženega se od avtomobilistov nisem počutil. Je pa res, da je bilo v času četrte molitve med stoječim prometom kolo verjetno najhitrejše prevozno sredstvo v mestu.
Vojske je na ulicah precej, in dejstvo, da je zaradi kolesa v peš coni k meni prihrumelo osem vojakov, se mi zdi čisto pozitivno. Očitno je bilo kolo pred parlamentom najnevarnejša stvar, ki so jo videli v mestu. Napol porušenih stavb je relativno malo, na veliko se gradi, tako da podoba porušenega Bejruta slabih deset let po koncu sedemnajstletne državljanske vojne počasi izginja.
Prav tako kot Sirija se mi tudi Libanon zdi zelo varen, kriminala praktično ni. Na prvi pogled država izgleda bogata, cene so še enkrat višje kot v Siriji. Jutri bom šel raziskovat okolico Bejruta, narava je namreč verjetno glavna atrakcija državice, ki me po enem dnevu zelo spominja na Azurno obalo.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
