Blog

Petra Bastjančiča, ki se mi je pridružil na egiptovsko-libijskem delu potovanja sem spoznal na fakulteti med študijem hispanistike.

V tistih časih se prav izredno drug za drugega nisva brigala, vendar pa so se kasneje najine poti večkrat srečale. Vedel sem, da je v Madridu, ko sem se pred dvema letoma z avtom odpravil v Maroko, in po vrnitvi iz Maroka sem ga povabil na jug Španije (skupaj z Maticem Pečnikom, ki je tedaj prav tako bival v Madridu), kjer smo izpeljali zamisel, ki mi je že nekaj let rojila po glavi.

Skupaj smo dvakrat vstopili v leto 2002, silvestrovali smo namreč na jugu špansko-portugalske meje. Portugalska je eno uro za Španijo, kar je pri odprtih mejah bila odlična priložnost za "vrnitev v prejšnje leto." Skupaj smo preživeli nekaj zanimivih dni, med drugim smo na robu skalnega previsa s ponjavo, privezano na zapestja in gležnje, lebdeli na vetru, ki je pihal z morja in ob navpični obali navzgor.

Z njim je bilo takrat tudi nadvse prijetno potovati in prav razveselil sem se, ko je mojo idejo o skupni poti čez Libijo vzel resno. Žal je na koncu ostal tudi edini od treh, ki je v Egipt dejansko prišel. Pred prihodom je predano opravil izredno naporno delo. Po Sloveniji je skakal gor in dol, nabiral malenkosti, ki jih potrebujeva tukaj, zaman poskušal sponzorsko dobiti še nekaj prepotrebnih stvari (smo pač še enkrat več segli v žep), lovil po Brniku moj potni list, ki je prišel iz Egipta, z libijsko ljudsko pisarno zaključil pogajanja za pridobitev vizuma, ga šel iskat, lovil pokrovitelja Uroša (UsCom s.p.), da sva za CB postajo dobila novo anteno, ki so jo v Dahabu med večerjo na obali ukradli in še in še. Vesel sem, da imam za prijatelja tako zanesljivega človeka kot je Peter.

Peter zaključuje v Ljubljani študij lingvistike, poleg tega pa je tudi kustos odličnega solinarskega muzeja v domačih Sečovljah.