Blog

Včeraj so imeli glavno vlogo GPS, plošče, dvigalka, predvsem pa lopata, ki je bila prava zvezda dneva. Okoli dvanajstih sem se odpravil na pravo terensko vožnjo, dolgo približno 45 kilometrov. Kamnita puščava z občasnimi območji mehkega peska. GPS je pridno krmaril proti cilju, večinoma sem sledil že uvoženim pistam. Z nekaj težav in inercije sem prečkal prvi vadi, potem ko sem nekaj minut peš iskal primerno mesto za prečkanje.

Tudi drugi vadi je bil uspešno premagan, potem pa se je pojavil tretji. Iskal in iskal sem varno mesto, nakar sem končno eno za silo primerno res našel. A kót izvoza je bil za nizkega partnerčka prevelik in… ob 14.26 sva obtičala.

V zadnjih dneh sem se pritoževal nad svojim slabim kondicijskim stanjem pred kolesarjenjem v Libanon in razmišljal (a je pri tem tudi ostalo) o tem, da bi se ponovno lotil sklec. A ni bilo potrebno. Iz prtljažnika sem vzel orodje, s strehe vzel plošče za reševanje in lopata je v mojih rokah začela pridno delati. Ko sem najprej poskušal vzvratno izpeljati iz suhe struge, se je avto še bolj vkopal in nasedel na ščitnik motorja, sprednji odbijač in desno roko. Odlično! Večkrat zapored sem dvigoval avto, podstavljal plošče (in pri tem rahlo obdelal sprednji desni avtoplašč, ko se je kolo v prazno vrtelo po plošči) in kopal in kopal in kopal. Ne vem več, kolikokrat sem ga dvignil, spustil in ugotovil, da bo treba še kopati. Okrog avta je naenkrat (v dobrih dveh urah) nastal širok jarek, v katerem sem ležal in odkopaval zemljo izpod partnerja.

Ko sem ga končno izvlekel iz globeli, pa se je ponovno vkopal malo pred vrhom, a tisto odkopavanje je bilo enostavnejše. Vse skupaj mi je vzelo dobre tri ure in naredila se je temna noč.

Za povrh vsega pa je padla še megla in vidljivost sredi kamnite puščave se je zmanjšala na dobrih dvajset metrov. GPS me je po obvozu ves čas vodil v nek hrib, naredil sem nekaj krogov in naenkrat sem bil obkrožen s celim kupom sledi. Odločil sem se, da se s pomočjo GPS-a vrnem, od koder sem prišel, vsaj za nekaj časa, dokler ne pridem do kakšne piste. Kmalu sem prišel do lastnih sledi, a skrbel me je prvi vadi, ki sem ga prečkal na mesti, kjer je bil uvoz s severa strm, izvoz pa položen. Zdaj bi potreboval prav nasprotno. In res sem se znašel pred njim in v najboljši veri našel severni izvoz malo bolj desno. Poskusimo. Pohodil sem plin, a malo pred vrhom je začel kopati v prazno. Takoj sem prestavil v vzvratno in s polnim plinom nazaj, kajti moral sem priti spet na južni konec vadija, polnega mehkega peska. Če bi se ustavil v sredini, bi bilo konec. Poskusil sem po drugi poti in s polnim plinom vozil po vadiju navzgor in upal, da bom prišel na trdo podlago, kjer bi se lahko ustavil.

Našel sem drugi izvoz, ki pa sem ga moral prilagoditi: z lopato sem mu zmanjšal naklon ter z okoliškimi kamni tlakoval dve kolesnici. Prvi poskus se je izjalovil, začel se je vkopavati, a uspelo mi ga je rešiti in spraviti nazaj na južni konec struge. Tudi drugi poskus se je ustavil kakšna dva metra naprej. S ponavljajočimi poskusi sem rahljal podlago in s tem zmanjševal možnost nadaljnjega uspeha. Ponovno sem podlago utrdil ter vzel večji zalet, se priporočil zvezdam, pohodil plin in… alhamdulillah, prišel na drugo stran.

Po nekaj kilometrih sem našel prvo pisto in čez pol ure sredi puščavske meglene noči s pomočjo GPS-a prišel na glavno cesto. Partnerju ni nič, nič ne šklopoče, nič ni zvito, nič ni polomljeno. Danes sem se vrnil v Dimašq in čez nekaj ur nadaljujem pot v Lubnan.

Spodaj je nekaj slik današnjega dne, še nekaj pa si jih lahko pogledate na straneh www.aa-mm.si



#gallery0#gallery1#gallery2