Blog

Fuf! Tale novica je bila napisana pred nekaj dnevi, a šele sedaj sem uspel v vasici Göreme priti na pošten internet: Dolgo se nisem oglasil, imel sem namreč težave z dostopom do interneta. Danes sem v Konyi zadevo rešil in končno prilagam nekaj novih sličic.

Kaj se je dogajalo v zadnjih dneh? Pri meni nič pretresljivega, zato pa je İstanbul ponovno treslo. Upajmo, da se bo ta norišnica počasi nehala, drugo leto ima eno veliko volilno telo spet priložnost vrniti svetu mir… Daleč od tega, da bi podpiral terorizem, obsojam vsakega in vsakršnega, kljub vsemu pa terorizem, ki ga včasih označujemo kot islamski, drugič kot arabski, pa sta tako prva kot druga oznaka precej zgrešeni, razumem lažje kot terorizem gospodarskih, političnih in vojaških elit. Morda je tole razglabljanje malce odveč, tema je bila že nič kolikokrat obdelana, pa vendar eno vprašanje v premislek – kakšna je razlika med našimi partizani med NOB in fanti, ki v Iraku prizemljujejo okupacijske helikopterje?

Pustimo temo ob strani. V zadnjih dneh sem se nagledal rimskega kamenja, najprej v Efesu, potem še v Hierapolisu nad vasico Pamukkale (Bombažnigrad). Razdalje so tukaj popolnoma neprimerljive s slovenskimi; če je stvar do sto kilometrov oddaljena, je zame blizu, na cilj prispem v dobri uri. Naj povem, da je tempomat (avtomatski ohranjevalec hitrosti) tukaj zlata vreden, saj bi mi brez njega zagotovo odpadla desna noga, ko delam po nekaj sto kilometrov na dan pri konstantni, turistično-ekonomično-razgledno-prijetni hitrosti 90km/h. Stvar je prekrasna, če vas zanima,si jo lahko ogledate na www.waeco.de, in niti ni grozljivo draga. Za vgradnjo mi pošljite mail, pa vam bom dal kontakt mojstra, ki zadevo obvlada.

Ljudje so tukaj strašno prijazni in nevsiljivi (vedno znova podobne dežele primerjam z Marokom in Egiptom, kjer poskušajo na vsakem koraku na tak ali drugačen način iz tebe zvleči denar), končno pa več tudi partner ni deležen radovednih pogledov, saj je z vso svojo opremo tukaj med manj zanimivimi. V Turčiji ima vsak enoprostorec zavese (moja mariborska generacija se verjetno še spomni Turkov, ki so na maratonskih vožnjah iz Nemčije v Turčijo spali v, ob, pod in na avtih, zraven kuhali in… no, zdaj sem tak cigan jaz, le da tukaj ne izstopam iz okolice), cel kup partnerjev ima tudi aluminijaste stranske stopnice, vzdolžne in prečne strešne nosilce (brez tovora, seveda), spojlerje celo tam, kjer nam še na misel ne pridejo, lita platišča, spuščeno podvozje, celo lestev na prtljažnih vratih! Sicer ne vem, kam pelje, dozdeva se mi, da je le še dodaten "estetski dodatek" za 50 USD. Jug se pač čuti. In seveda hupanje vedno in povsod, a ne kratko, za opozarjanje, temveč se na hupo prav "usedejo". Da bi človek kar ven stopil…

Temperature so sicer nizke (danes zjutraj pod ničlo), a je sonček tako prijetno topel, da se da tudi pri 7, 8 stopinjah lepo živeti v kratkih rokavih. Načrtoval sem spust proti Siriji ob obali, a je notranjost toliko bolj zanimiva! Turčija je enostavno prevelika in prelepa, da bi jo lahko konkretno obdelal na tokratni poti. Vanjo se bo treba še vrniti (kdo ve, morda na poti s Ptuja v Sežano?), tokrat pa jo bom uporabil bolj ali manj le kot tranzitno pot. Saj sem že na začetku računal, da bom tempo upočasnil šele v Siriji!

Ramadan se končuje, Aid Saghir, ki mu Turki pravijo Bayram, bo v torek. Takrat bi rad bil že v Siriji, a je pred menoj še Kapadokya, tako da se bom verjetno ponoči odpravil na 220-kilometrsko pot iz Konye. Končno sem se uspel disciplinirati in kljub nočnim čtivom vstajam okrog sončnega vzhoda (malo pred sedmo po turškem času, GMT+2) ter tako čim bolj izkoristim dneve, ki se na mojo žalost, a na veselje postujočih se domačinov, končujejo že okrog petih popoldne.

Komaj čakam, da se s Helen in Richardom www.oceannomad.com srečamo (trenutno sta nekje v Siriji na poti nazaj v Združeno kraljestvo) in da ju končno tudi osebno spoznam!

Prilagam nekaj sličic brez komentarjev, bolj kot dnevnik naj bodo razumljene kot opis turških lepot.


#gallery0#gallery1#gallery2