Bilo je v začetku junija. Ghadames smo si pogledali dopoldne, si privoščili zgodnje kosilo in se ob 12:20 odpravili na 650 km dolgo pot do Tripolija.
Na deseturni poti smo si ogledali še nekaj restavracij in zajeten zalogaj znamenitosti, ki jih bodo slovenski obiskovalci Libije lahko občudovali. Prevzele so tudi mene.
Massif je na puščavski cesti pel med 150 in 160 km/h, Pavle je v šali pripomnil, da imam dovoljenje za vzlet. V šali sem mu vnil, naj spusti zakrilca, a tega ni storil in do 22:20, ko smo prispeli v Tripoli, smo vseeno poslušali zvok, podoben tistemu, ko Canadair Regional Jet pospešuje na pisti. Se pa je trdno držal za ročaje v nesojenem letalu.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
