V preteklem tednu se je nakopičilo mnogo zadev. Poleg izdatnega potapljanja sem se ponovno odpravil v Wadi Ram ter poskusil vsaj malo zapeljati na savdsko stran. Popolnoma nemogoče! Tako Jordanci kod Savdijci patruljirajo na obeh straneh, v puščavi imajo prvi na točkah z razgledom postavljeno vojsko z žarometi (in verjetno še čim), območje pa patruljirajo s hummerji in landcruisericami. Na meji je postavljen zid iz narinjenega peska, takoj za njo pa na savdski strani teče odlično izgledajoča asfaltirana cesta, po kateri se savdske patrulje ves čas vozijo gor in dol. Sem eno videl z jordanske mejne stražarnice, kjer sem bil povabljen na kosilo in čaj, potem ko sem pogumno prihrumel do tamkajšnjih vojakov (Jordancem menda na kraj pameti ne pride, da bi se zapeljali do vojaške postojanke, zato fantje tamkaj večinoma precej samevajo).
Načrtoval sem vožnjo od zahoda (od obale) proti vzhodu južno od Wadi Rama, potem pa vstop na to zaščiteno območje z jugovzhoda. Po 120 km puščave sem zavil proti severozahodu in se po dolinah, zapolnjenih z mehkim peskom, med okoliškimi gorami poskusil prebiti proti Wadi Ramu. Govorim o nm. v. približno 1.400 m. Po čaju pri beduinu v eni od dolin sem poskusil nadaljevati pot. Ker je bil bolan, bolela ga je glava in težave je imel s pljuči, sem mu pustil približno liter vode (zase obdržal le 2dcl, namreč "saj sem že blizu cilja") ter zadnjo banano. Vendar pa se je stvar zakomplicirala: zašel sem v labirint dolin, vse so bile zavite in niso kazale smeri,v kateri se nadaljujejo, posute so bile s skalami in ob tem, da sem se zadnjih 40 km vozil po območju, na katerem sem opazil le ene avtomobilske sledi, pa še te so delovale zelo staro, me je proti hribom spuščajoče se sonce navdalo z nelagodjem. Predvsem zaradi tega, ker sem v Aqabi povedal, da se vrnem do 20h, če me ni, je z menoj nekaj narobe. Spanje v puščavi je torej odpadlo (beduin bi me vzel k svojemu ognjišču). Z zatrepa doline sem gledal v globino: spust se je začel s strmo sipino, nadaljeval se je z velikimi zglajenimi skalami, po katerih bi se dalo peljati naprej. A kako daleč? Ali se po dolini zaradi skal da voziti? Ali me bo peljala v pravo smer? Če grem pregledovati peš, me bo ujela noč. Bržkone ne gre za kotanjo ampak za hudourniško dolino, kar pomeni, da mora imeti tudi izhod. A če gre kaj narobe, se bom uspel vrniti na vrh zatrepa? Nikoli! Naredil sem butasto napako. Saj poznate pravilo o odkrivanju novih terenov od spodaj navzgor. Spustil sem se po sipini in ko sem ugotovil, da se skale naprej spuščajo previsno, mi ni ostalo drugega kot obrniti konje in se vrniti v Aqabo po isti poti, po kateri sem prišel. Zdaj pa naloga za izkušene: 3 m zaleta na skali, potem pa strmo vzpenjajoča se sipina fiiiinega peska. Ni variante. Tudi razbremenjen motocikel se je le vkopaval kljub naporom vseh mišic na nogah in rokah. In ko sem kateem moral položiti na bok in ga, vztrajno sopihajoč, vlekel po sipini navzgor, sem bil sam nase jezen, ker sem tisti dan zmlel le dve banani in nekaj piškotov. Fantje in dekleta, don't try this at home. Če se na Jelovici ali Pohorju sesujete, vas bo slej kot prej našel kakšen izletnik, kmet ali lovec. Tukaj te najdejo tisti, ki so našli kopitarja na eni od priloženih fotografij.
Poljsko-ukrajinskemu triu, Chrisu, Catherine in Aldoni, ki so nastopali v hotelu Mövenpick v Aqabi, se je tam iztekla pogodba. Aldona, ki sta jo Zbyszek in Katja (njuni pravi imeni) na vrat na nos pograbila v Poljski, ker je hotel zahteval trio, je šla domov, onadva pa sta na njuno in moje neizmerno veselje (postali smo dobri prijatelji) podpisala novo pogodbo v Ammanu in naslednjih nekaj mesecev pojeta v Irish pubu v četrti Abdun.
V petek sem v potapljaškem centru Dive Aqaba (Ašraf, Gareth in Gary), v katerem je delala tudi Blejčanka Anja, ki se, mimogrede, vrača v Aqabo, opravil zadnji potop, v soboto me je namreč čakala vožnja v Amman, kamor je ponoči pristala prevajalka, ki bo teden dni spoznavala hašemitsko kraljestvo. B R R! Mraz, sneg! Strašno!!! Le na Mrtvem morju je prijetnih 24°C.
Že davno tega sem si rekel, da bom v teh deželah vozil z dolgimi lučmi ne glede na promet, če se na cesti ne počutim dobro. Pa seveda tega še vedno ne počenjam. Rezultat: pri 110 km/h sem z avtom zapeljal v taaako luknjo, da je treba ubogega partnerčka peljati na optiko, kupiti nov kolesni pokrov in ugotoviti kaj se še da narediti z obročem. Vesel sem, da gume ni presekalo.
Za nov izziv v mojem življenju pa so včeraj poskrbeli Sirijci. V začetku marca se moram z vsemi vozili vrniti v Slovenijo. Za prehod iz Jordanije v Sirijo je menda vizum potrebno dobiti na veleposlaništvu v Ammanu. Pa so popoldne potni list vrnili brez vizuma, ker nimam začasnega prebivališča v Jordaniji. Pot z ladjo iz Izraela odpade, ker cena 550€ do Monfalconea velja le za spremljano vozilo, spremljevalec pa mora za gostoljubje na ladji iz malhe potegniti še pičlih 728€. Alternativa je cargo prevoz nespremljanega vozila, ki bi v mojem primeru stal 850€ (ufff), a po pristanišču v Ashdodu in Monfalconeu bi moje stanovanje s prikolico prevažali oni. Pa saj nisem z Lune padel!!!
Torej, nov izziv (nekateri bi ga imenovali problem) je pred menoj.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
