Blog

Včasih so bili duhovi v streli in gromu, danes poznamo tudi razloge za Lunin in Sončev mrk. Kot kaže, je bolj ali manj pojasnjeno tudi, zakaj je partner kašljal. Razlog, kot se vsaj zdi, je v slabi kakovosti goriva, s katerim sem razveselil prazno zevajoč rezervoar, ko sva se nekje blizu Konye vozila že skoraj na hlape. Kljub temu pa je do tega, da sem natočil gorivo ravno tam, pripeljala cela vrsta naključij, kar mistiko nad dogajanjem ohranja.

Vprašanje tej ostaja, kaj se je na istem mestu dogajalo z olympusovim fotoaparatom, ki je na istem mestu, nekaj minut prej, ponorel. Pritiski na gumbe so divje odpirali čisto napačne funkcije, fotografiral je kar sam vse povprek. Morda to, da sem se po kapadokijskih podzemskih mestih po dobrega pol metra nizkih hodnikih plazil po zemlji, fotoaparat pa stiskal pod brezrokavnikom? Ko sem pogledal na svetlo, je bil seveda čisto prašen. Pa vendar, zakaj je "prišel k sebi" spet na istem mestu kot partner?

Na poti v Sirijo sem srečal Helen in Richarda, da pa se zgodba z nikogaršnjo zemljo ne bi končala zgolj na albansko-kosovski meji, smo srečanje opravili med turškimi in sirskimi graničarji.CB postaja je bila uporabna, ko smo ugotavljali kje je kdo. Prihranili smo vsaj na sms-ih. Sem mislil, da je partner preobložen. Videti bi morali Florence, ki je osem mesecev preživela parkirana v Kuvajtu! Ko je avto že poln, dodata Richard in Helen še 50%. Srečno pot jima želim, morda pa ju bo kdo ugledal čez par tednov tudi na kakšni slovenski cesti!

Po kratki noči v Adani me je čakala še nočna vožnja v Damask, saj sem moral vodnika Ghiatha, ki mi je na mejo prinesel vizo, peljati domov. Ulegel sem se nekaj pred peto zjutraj pred enim od damaščanskih hotelov, potem pa spal vse do poldneva. Popoldan sem preživel v urejanju slik, pisanju člankov in prebiranju vodnika po Damasku. Nekako se bom moral organizirati glede avta, saj je gorivo sicer za naše pojme smešno poceni (26 SIT/liter dizla), vendar pa se zato plačuje dizelsko takso, ki znaša kar 100 USD na teden! To pomeni, da je gorivo strahovito drago, če avto stoji. Med obiskom Libanona sem nameraval avto pustiti v Damasku, zdaj pa razmišljam, da bi ga odpeljal čez mejo in ga pustil na tako priljubljeni nikogaršnji zemlji, medtem ko bom v Beirut šel s kolesom (dizlov v Libanon namreč ne spustijo). Bomo videli, kaj bo o zamisli menil Khaldoun, ki ga bom osebno spoznal jutri in preko njegovega telefona opravil tudi standardno sredino javljanje v prvi program Radia Slovenija ob 8.50 zjutraj.

Damask je zanimiv, promet mi je na kožo pisan (užival sem že v İstanbulu), stari del mesta pa je krasen… Arabska glasba se razlega od povsod, na ulicah kuhajo koruzo in čaj, potepuške mačke se borijo za ostanke iz restavracij, shawarma, sirska različica znanega kebaba, pa se z žara reže v vsaki ulici. Jutri me čaka temeljitejše odkrivanje prestolnice Omajadov, iz katere je Abd er-Rahman zbežal v meni tako ljubo Córdobo, ko so Abasidi tukaj prevzemali oblast.

V včerajšnjo Rokovo novico sem vstavil slike mehanikov iz Adane ter slavne lončnice, ki potuje z menoj. Spodaj pa je še nekaj slik iz podzemskih mest Kapadokije, zgoraj pa je dokaz, da sem res v Damasku. Pa še to: na zemljevidu lahko od danes naprej (in za večino lokacij do sedaj) spremljate tudi prevoženo skupno kilometrino. Če na istem kraju spim več noči, velja kilometrina za prvi prihod.


#gallery0#gallery1#gallery2#gallery3#gallery4#gallery5