Priznati moram, da letečo preprogo iščem že nekaj let. In na to pot sem odšel v iskrenem upanju, da jo bom našel. Najbolj sem računal na Dimašq, a je nikjer v Siriji nisem uspel dobiti. Puške še nisem vrgel v koruzo in uspeha se nadejam v Kairu.
Kljub temu pa se mi je v Siriji in Libanonu potrdilo tisto, kar sem ves čas pričakoval. Deželi prijaznih ljudi, ki imata poleg svoje izredne varnosti (kriminala ni, "terorizmu", ki je ameriško-izraelski termin za partizansko gibanje za osvoboditev Palestine, pa se še najbolj približaš med vožnjo skozi begunsko taborišče na jugu Libanona, ko ob cesti stojijo fantički s puškami v rokah) tudi marsikaj za pokazati. Tu se je konec koncev začela zgodovina naše kulture!
Ljudje živijo normalno, ravno tako kot mi se utapljajo v prometnih zamaških, kupujejo najnovejše cd-je Amr Diaba (no, tega pri nas ne počnemo), se nastavljajo soncu, ljubijo in praznijo koše za smeti.
Prilagam nekaj slik najbolje ohranjenega srednjeveškega gradu kar sem jih videl (Krak des Chevaliers, križarski grad blizu Tartusa) in kličem: Ila liqa, jasurija!
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
