Najprej sem bil malo razočaran, ker Dane več ne službuje v Sudanu. Na koncu pa se je izkazalo, da s Carmen brez njegove pomoči iz "domačega" Dubaja Emiratov verjetno sploh ne bi videla. Vsaj v tej režiji ne.
Si predstavljate kakšen mora biti človek, ki je za naju s Carmen, ne da bi naju sploh poznal, založil po 1.000 dolarjev na glavo garancije, da sva sploh lahko vstopila v državo? Ki nama pove, da se pravkar seli, še tale omara in hladilnik gresta na prikolico, tukaj imata ključe, internet vama je na voljo, perilo se vama suši na dvorišču, jutri pridem še po zadnje stvari.
Danetu je Slovenija nekako... nepotrebna. Nepotrebna predvsem slovenska birokracija in majhnost, od katere se je odselil pred nekaj leti in odšel v službo Združenih narodov, Svetovnega programa za hrano, kjer je zadolžen za postavitev telekomunikacij. Deloval v Darfurju, bil zaprt pri gverilcih v Etiopiji, reševal Pakistan, da pa smo se lahko na silvestrovo odpeljali v puščavo vzhodno od Dubaja, pa se imamo zahvaliti steni, ki je v pisarni ZN v Iraku stala poševno na pot mine, ki je priletela skozi okno, obdrsala steno in padla na tla, ne da bi se vžigalnik aktiviral.
Dane z Goranko, Carmen in Tilnom, pa Libanonec Fadi z Belgijko Sophie, potem Šved Martin z Ulriko, pa Hrvata Goran in Liljana, to je bil konvoj landcruiseric in Fadijevega defenderja, ki se mu je kasneje, po temeljitem prekopavanju peska, v t.i. Area 53 pridružil še Madžid iz Sudana. Nema da nema, kljub pogovornemu jeziku angleščini, se je razlegalo vse preveč našega in našeg, ne samo iz Danetovih zvočnikov, ki so v mednarodno emiratsko nebo pošiljali vse od Gibonnija, Đorđeta in Emira do "Hej Sloveni", tudi v disco in hip-hop verziji.
No, to zadnje sem si izmislil. Zveni pa fajn. Večer se je za Daneta bojda precej pozno končal. Je menda bil solidaren še z vami, ki ste naslavljali tri ure za nami. A jutro zob ni kazalo. Smo jih pa za dobro jutro, dober dan, dobro leto, puščavi mi. Fino je bilo. Če že nisem smel bajte pognati v pesek (Dane, po videnem hvala za prepoved), če že nisem mogel motorja (tukaj sedaj nastopi tisti trenutek, ko se kamera približa obrazu in iz kotička očesa spolzi majhna solzica), smo pa vsaj šli napadat sipine z landcruisericami in defenderčkom. Juuuuheeeej!!! Fino je bilo.
Družba, hvala, za vabilo in gostoljubje! Martin, hvala, da si se oglasil! Dane in Goranka, obema iz srca hvala za Emirate. Srečno!
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
