Ste že slišali vzvratno luč pri kombiju, ki namesto piskanja igra lambado? Niste? Pojdite v Aleppo! Je že kdaj pristopila k vašemu avtu mati s hčerkami in vas poskušala s štirinajst in dvajsetletno poročiti? Še ni? Glede na to, da je vsaj tista dvajsetletna, pa čeprav do vratu zavita, bila strašno zapeljiva, vam svetujem, da se čim prej odpravite v Aleppo!
Ste že videli turškega predsednika na deset metrov? No ja, to priložnost ste zamudili.
Ste že kdaj hodili sredi souqa, se ustavili pri prodajalcu slaščic, k vam je pristopil mladenič, vam povedal, da imate v žepu lonelyplanet (ok, ni težko zadeti), ugotovil, da se vozim s peugeotom (ni ga mogel videti, ker sem parkiral na drugem koncu mesta) ter povedal, da sta v mestu tudi Anuška in Mateja, ki tukaj študirata arabščino? Hja, tudi to se mi je zgodilo v Halebu.
Mestu bom tokrat žal namenil premalo časa, zaslužilo bi si namreč vsaj nekaj dni. Trimilijonski Aleppo je že od nekdaj točka pretovarjanja blaga z vzhodnih karavan na vozove evropskih trgovcev, od koder so začimbe, svila, dišave,… potovali do al-Ladhiqije (Latakije), potem pa z ladjami na Staro celino. Stičišče mnogih kultur je tukaj zapustilo številne sledove, od mogočne citadele v središču starega mesta preko umirjenega souqa do omajadske mošeje, krščakih cerkva, seldžuških khanov in modernih hotelov.
Tukaj sem začel tudi preklinjati na cesti, a to iz čistih šokov, ki jih doživljam na severu države (ter utrujenosti). Preklinjanje prihaja naravnost iz srca in je spontano, sprožajo pa ga presenečenja po tem, ko uspem znova rešiti partnerjevo pločevino. Tukaj se hupa in mežika z lučmi čisto brez razloga, verjetno še sami ne vedo vedno, zakaj to počno. Vendar pa potem tudi v res kritičnih situacijah, ko že vse v avtu leti proti vetrobranu, signalov ne vzamejo resno. Kar se dogaja za teboj, te ne briga, voziš namreč naprej. Ko se navadiš na to filozofijo pač še sam začneš brezobzirno menjavati vozne pasove kljub bliskanju in hupanju od zadaj in upaš, da ne bo počilo. Vidim, da po dobrem mesecu vožnje in sistematskih ogledov lokalnih znamenitosti potrebujem nekaj počitka, tistega čisto pravega: brez prometne nervoze po več kot 8.000 kilometrih, brez skakanja po ruševinah, brez fotografiranja (po 1.700 fotografijah si to končno zaslužim, ne?) in brez brezupnega iskanja cybercafejev ter mučnega prilagajanja nastavitev gerikomčka vsakemu lokalnemu omrežju na novo.
Ta konec tedna bom torej ob ugasnjenem motorju, računalniku in fotoaparatu (se bojim, da ne bo šlo) ter brez iskanja dostopa do interneta preživel ob Mrtvem morju, kjer je menda toplo, sončno in prijetno, le razgrete muhe menda kvarijo počitniško idilo.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
