Pazi nase v Jemnu! Jemen je še v Srednjem veku! A res moraš tja?
Z Davidom naju je pot do jemenske meje vodila po ovinkasti cesti čez kanjone in planote 1200 metrov nad morjem. Kamel ob cesti, na cesti, mnogo, preveč. Arthur nama je z enodnevnim zamikom sledil s kolesom. Zaskrbljen zaradi strašljivega Jemna, v katerem bomo vsi doživeli preizkušnjo tega potovanja. Kljub Davidovemu poteku vizuma mu prijazni Omanci na meji niso zaračunali 17,5 eur zamude na dan. Postopek sva hitro opravila in se poslovila. Na jemenski strani so potegnili iz predala nekajkrat skrbno zložen list iz zvezka, na katerem je bil spisek držav schengenskega območja. Skoraj sem si že nastavil cmok v grlo, ko policist presenečen takoj najde Slufanijo. Ne vem, ali je bil bolj presenečen on ali jaz. Vizum za 35 eur je čez nekaj minut skrbno prilepljen krasil celotno stran mojega potnega lista. "Če bi bil Američan, bi dobil le en mesec, Slovenci in Španci pa dobite tri!" je nasmejan dodal policist, ki je imel lice izbočeno v veliko bulo. Ko je odprl usta, se je v njih prikazala kroglica trave. Obudil sem domoljubje in zopet postal ponosni državljan Republike Slovenije.
Presenetljivo je tudi carinski postopek potekal razmeroma hitro in kmalu sva se začela spuščati proti nevarni obali. V prvi vasi so naju vsi pozdravljali, tako iskrenih, preprostih in gostoljubnih nasmehov od vseh, mimo katerih sva se vozila, še nisem videl. Tudi, če so bili zatopljeni v kakšno delo, tudi, če so zaprepadeni strmeli v tovornjak, sva s svojim nasmehom in pozdravom takoj razvedrila vse obraze v prešerne nasmehe, ki so jim sledili pozdravi.
Dobro, kje so sedaj teroristi? Le kje se skrivajo? Ni nama bilo jasno, zato se odločiva nastaviti vabo. Že v temi zapeljeva na peščeno plažo, bučanje valov se sliši še daleč. Zapeljem bližje morju. Da bi vaba zagotovo delovala, tovornjak namenoma vkopljem (Carmen, ti pa prosim tiho ;) ). Zjutraj se zbudiva, še vedno sva živa. Ker sem trmast in za tistih nekaj metrov nočem spustiti gum (pumpanje vzame od 45 do 60 minut), premierno uporabiva podnice. Pot ob obali nama vzame še en dan, drugo noč prespiva na čarobnem kraju ob ribniku (ja, dobesedno ribniku) pod palmami, blizu ribiške vasice. Mimo se ponoči zapelje nekaj avtomobilov, hiša še vedno ni prerešetana. Kje zavraga so ti fantje?!
Za kosilo se ustaviva v vasi, kjer zapirajo restavracijo. Vprašava, če lahko vseeno kaj dobiva. Povabijo naju za svojo mizo, kjer se najeva piščanca in riža, zaračunajo le canady dry, tukajšnjo različico kokakole. 40 tolarjev za vsako. Hmm, teroristi so še vedno pod krinko. Vojaške kontrolne točke postajajo vse številčnejše, uniforme pa so še vedno tako redke kot prej. Vsi imajo poleg puške v roki še tisto kepico v ličku. Ampak tista kepica ni solata, ne travnik. Steklene očke, ki jih imajo vsi, od vojakov do policistov, od voznikov do pekov, so takšne zaradi khata, opojne travice, ki pomirja in človeka pahne v brezčasje. Menda da tudi energijo, nisva pa razumela točno, ali potenco pri moških poveča ali zmanjša. Pri moških, jasno, ženske seveda ne smejo žvečiti ne travice, ne kaditi, ne... še marsičesa drugega. Dokler so majhne, so nasmejane in živahne, ko pride njihova ženska ura pa je čas, da se začno obnašati spodobno in se zapakirajo v lično črno embalažo. Z Davidom se sprašujeva kako najdeš svojo ženo, če ti le-ta uide z doma. Verjetno približno tako težko kot je bilo v sedemdesetih najti pri nas svojega fička na ogromnem parkirišču po celonočnem sneženju. S pristavkom, da nihče ni izza pasu potegnil pištole, če si ponesreči odkopal njegovega.
Teroristov še vedno ni na spregled, vse, kar zanima vojake, je od kod sva, kaj je v kamionu in kam greva. In od katere firme sva. Bistveno hitreje kot v Iranu dojamejo, da je na avtu hiša, vsaj zdi se, da so za Slufanijo že slišali, medtem ko je Isbanija sinonim za Real Madrid. Katerega navijač je tudi David, tako da ostanemo prijatelji. Le nekje sva naredila napako, da sva šele po drugem čaju ugotovila, da naju gosti strasten navijač Barçe. A tudi takrat ni nihče potegnil ven ne pištole, ne sekire.
Prav, da vidimo, kaj nama prinese prvo večje mesto. Al-Mukalla, tretja noč v Jemnu. Ustaviva ob lično urejenem ustju reke sredi mesta. Med nakupovanjem slaščic pri Indijcih (ja, tudi do sem so prišli) se nama približata dva črna duhca. Vidiva samo očke. Ajjj, te očke. "Where are you from?" naju vpraša nežen glasek v brezhibni angleščini z lepo izgovorjavo. Zapletemo se v pogovor in izveva, da se duhca angleščine učita v šoli, na vprašanje kaj pomeni rdeč trakec okoli ročic enega od duhcev pa nama odgovorita, da je to zaradi sv. Velentina, ki bo čez dva dneva. In takoj, ampak takoj, pristavita, da niti ena nima fanta. Super! Krasno. Zdaj sva si pa res oddahnila. Ajoj, obudita mi spomine na Iran. Iran, v katerem so k meni pristopali podobni duhci, le da se je videl ves obrazek, in me ogovrjali v rudimentarni angleščini ne glede na to, da je ob meni hodila Carmen.
Kje so torej teroristi? V šiša barih? Pri krompirčkarju? Morda v cybercafeju z ADSL linijo? Kje je Srednji vek? Razočarana sva. Hočeva drug film! Ali se je resnična avantura res končala z Indiano Jonesom II (trojka je bila en za lase privlečen šmir)??? Prespiva v mestu, morda nama jih uspe najti naslednji dopoldan v ozkih mestnih ulicah. Če naslednji dopoldan sploh doživiva.
Iščeva jih okrog mošej, pod pokrovkami, v čolnih. Zaman. Tako zelo sva razočarana, da na kontrolni točki za al-Mukallo prosiva za strokovno pomoč pri iskanju. V kabino prisede policist s puško in naju spremlja do Bir Alija. Misija propadla. Terorista nismo našli niti enega, le racmana Jako sta David in Massudi uspešni imitirala. Pa koze, osle, in tako dalje. Ne bom šel v podrobnosti, da ohranim Davidovo dostojanstvo.
V Bir Aliju dobiva okrepitev za iskanje zlikovcev. Spremljal naju bo policijski avto s petimi republiškimi notri (ja, Jemen je republika). Vozijo s spredaj, vozijo se zadaj, s šestimi smerokazi in brez, z lučkami in brez, s sireno in brez. Na kontrolnih točkah se zahvaljujoč spremstvu skoraj ustaviva le zaradi ležečih policajev, improviziranih iz debelih ladijskih vrvi. Pripeljejo naju skoraj do Adna. Tema je že. Poslovijo se. Še ena misija ni uspela. Razočarana se zapeljeva v mesto, upajoč na boljši uspeh. Na obali srečava možakarja, ki naju ogovori po ameriško. V novem Yorku ima trgovinico. Tukaj je le na obisku pri družini. "Teroristov ni, dežela je varna," nama zatre še zadnje upanje. Ogledujeva njegovo džambijo, ki za pasom krasi tradicionalno opravo. Temo razširimo in ko razpre plašč uzreva še pištolo. "A je polna?" vprašam v pričakovanju odgovora o modnem dodatku. "Ja, ampak ni naperjena." Ma nemoj! "Zakaj pa jo imaš?" me zanima. "Nikoli ne veš, kdaj jo boš potreboval," se glasi razumen odgovor. Očitno je res, da je strelnega orožja v državi trikrat toliko kot moških. In ja, dokončno sem se odločil, da prilike iz Salale v Jemnu ne bom ponavljal. Iščoč Davidov hotel sem v križišču ustavil za četrt minute in vprašal za pot. Za avtom se je v hipu vsul rafal neskončnega nepretrganega živčnega hupanja. Ko so nas po križišču prvi avtomobili prehiteli, sem skozi okno pokazal novo rensko sekiro, tisto fino, za v hosto drva podirat. Potem smo imeli z domačini nekolikanj težav in hude krvi. Ob pištolah za pasom in ogromno kepico travnika pod ličkom je sekiro bolje za nekaj časa zapečatiti in si pred vžigom motorja umisliti dvojne kamilice.
Za 1000 tolarjev sva si za najino zadnjo noč skupaj privoščila ribico in za 1750 tolarjev pol kilograma škampov, ki so nama jih v restavraciji zraven ribje borze odlično pripravili. Aden odlično pet, mesto je ravno tako kakor Maskat razpršeno okrog vulkanskih hribov, ki dajejo zavetje ladjam v odličnem naravnem pristanišču z od odprtja Sueškega prekopa odlično geostrateško lego na poti iz Evrope v Indijo. Zato tudi tukaj nimava občutka, da sva v velemestu.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
