Noč, tema, širok temen pas asfalta brez označb, tempomat na stotki, v ogledalih gabaritni luči prikolice. Spredaj dolge luči, ura je pol štirih. Kaj je tisto tam v daljavi? A je vse ok? Malo sem že zaspan po neprespanih nočeh, skrbi zaradi okvare, dolgi nočni vožnji čez turško-sirsko mejo. Sranje!!! Ceste je konec!!! Kar naenkrat so se pred menoj čez vso širino "avtoceste" pojavili dvometrski kupi gramoza. Brez table, brez luči, brez opozorila. Jaz pa s tempomatom na stotki in prikolico za seboj naravnost vanje! Tretjič v življenju mi je motor ugasnil zaradi zaviranja, a preživeli smo. Čas za ajanje.
Toplo sonce me je skozi zavese začelo kuhati na postelji v avtu. Gremo, vstati bo treba. Ahmad, lastnik obcestne restavracije, me je povabil na zajtrk. In pomagal raztovoriti kateemčka. J Prva sirska tura za pokušino. Da vidimo, kaj imajo tu.
Spravil sem se na kamnit teren med nekaj vasmi, a kamni so bili ravno take velikosti, da sem se pri hitri vožnji resnično zbal za stroj (in zase), pri počasni pa je šlo bolj za plezanje s kamna na kamen med prvo in drugo kot pa za uživaško vožnjo. Ena tistih variant, ko sopihate, se prekladate sem in tja, motor se greje, ventilator dela, prišli pa po pol ure niste nikamor. V blatu bi verjetno bolj užival. So pa zato ovinkaste vaške ceste bile prijetnejše. Sicer sem tudi kdaj pridivljal čez prevoj, na drugi strani pa zagledal pastirico s čredo paničnih ovc, ki so se poskušale razbežati na oba roba ceste (Lina, nisem jih povozil), kdaj pa kdaj sem pridivljal okrog ovinka in pred seboj zagledal minibus, ki se mu ni prav nič mudilo vrniti se vsaj na sredino ceste (verjetno je kje bral kaj o masah, hitrostih in silah, ki iz njih izvirajo), in sklenil, da bo motor treba pustiti resnično za pravo kamnito puščavo okrog Damaska (ob koncih tedna) ter poznodecembrsko uživanje v Wadiju Ram na jugu Jordanije.
Prispel sem v Damask. 700 m nm.v., včeraj, 22.11., je snežilo in med jutranjo vožnjo na predavanja v še nezgoščenem prometu je bil Džebel Qasjun nad mestom še bel. Brrr.
Tukaj je vožnja posebno doživetje. Ni taka skrajnost kot v Kairu, pa vendar je Damask eno redkih mest, v katerih prometu si med vožnjo ne upam pisati sms-ov. Dogajanje je preveč nepredvidljivo. Prerivanje, nestrpnost, na štirih pasovih se skozi središče mesta pri 90 km/h drenjamo v petih do šestih kolonah, smerokazi imajo majhno uporabno vrednost, dolge luči prav tako. Najbolj učinkovita je agresivna vožnja, četudi pred teboj z desne sili na tvoj pas, pohodi plin, zatrobi, naj te vidi oni v isuzuju, in upaj, da bo potegnil nazaj. Bistvena razlika v primerjavi s Kairom je ta, da tukaj gledajo v ogledala. Če jim dovolj hitro in odločno drviš v rit, te bodo (verjetno) spustili mimo. V Kairu jih tisto, kar je za njimi, ne briga. Lahko se postaviš na trepalnice, lahko mu oplodiš vso družino, odločitve ne bo spremenil. In ko se s tem sprijazniš, sprejmeš pravila igre. Tu je drugače. Nepredvidljivo.
Danes sem se skoraj zaril v avtobus. Tak velik, rumen, z dimnikom s strehico na zadnji strani. Prvič v življenju sem namreč videl vozilo, ki mu (vsaj) na zadnji strani ni delala niti ena sama luč. Niti ena sama! Pa poskusite pisati sms-e med drenjanjem skozi mestno gnečo! O prometu se bom v prihodnje še malo razgovoril, za konec naj povem samo še to, da sem danes skoraj zakuril kateema. Pridem domov (včeraj sem končno našel stanovanje, tako z vrtom za adventureja in prikolico) in rahlo premaknem zaklenjeno krmilo. Začne se belo kaditi izpod rezervoarja, cvrčati, predstavljajte si, kako me je odneslo v avto po gasilni aparat! Ko sem prišel nazaj, je bilo že vse mimo (nehalo se je kaditi, motor se ni odkadil). Razlog: doma sem direktno z akumulatorja potegnil (hvala bogu skozi bužirko) do krmila kabel brez varovalke za GPS. In ko sem včeraj motor zaklenil, sem kabel preščipnil. Danes je bil dovolj majhen premik in začelo se je smoditi.