Blog

Libanon je nekaj prav posebnega na tem koncu sveta. Lahko bi rekli, da je podoben malo "šlampasti" Evropi, recimo Črni gori, Portugalski ali Grčiji. Ceste so slabše kot v Siriji (kjer so, mimogrede, odlične), na splošno pa je država bogatejša in bolj urejena, kar se opazi pri zahodnih butikih, ki jih je polno ne samo v Bejrutu, voznem parku in cenah. Tujec se počuti zelo dobrodošlega, na vsakem koraku so pripravljeni pomagati, a šele ko je videti, da pomoč iščeš, in ne kot v Siriji, ko se ti pomoč ponuja tudi takrat, ko želiš ob cesti ustavljen v miru le nekaj pojesti. Na vsakih nekaj deset kilometrov stoji vojaška kontrola s strojničnim gnezdom, lahko pa tudi tankom, mimo katere promet poteka v počasni koloni (avtoceste) ali pa se ob vojaku vsako vozilo celo ustavi. Do mene so bili vedno prijazni; ko ugotovijo, da sem tujec, ki se ubada z arabščino, se jim na obrazih prikaže nasmeh in spustijo me naprej.

Prav hecno je najti pravo državo (ne kakšnih Vatikanov in San Marinov), ki je manjša od Slovenije! Libanona je po površini za pol naše deželice, čeprav jih v njem živi približno tri milijone in pol. Prekrižariš jo lahko po dolgem in počez precej hitro, po petdesetih kilometrih si, če je izhodišče Bejrut, že skoraj na drugem koncu države.

Danes sem hodil po prvem snegu to zimo, in sicer na 2725m visokem prelazu v severovzhodnem Libanonu. Bilo je mraz in oblačno, a kasneje so se odprli nekateri prav lepi razgledi na dolino Beka'. Vojaške in policijske kontrole sem srečno prestal in prišel v Ba'lbek, verjetno najpomembnejše arheološko najdišče v Lubnanu. Pred vhodom sem srečal dve skupini turistov z mercedesom 350 (tisti iz turistične branže natančno veste o čem govorim) in nekaj me je stisnilo pri srcu. Saj ne, da bi v tem trenutku bil raje na tristopetdesetki med Toledom in Córdobo, a vseeno očitno brez vodenja ne morem živeti. Vodniki natančno poznate občutek, ko se ob dveh ponoči odpraviš s počivališča, čaka te še 600 kilometrov, zadaj vse spi, le z voznikom ob tihi glasbi v cockpitu bolščiš v mačja očesa ob robovih ceste in bele črte, ki izginjajo pod avtobusom…

Tukaj nas RadioOne (ena izmed šestih radijskih postaj, ki v Libanonu oddajajo v angleščini) že odkar sem prišel v Libanon posiljuje z Božičem. "Christmas is so close, only 20 days to go," slišiš petkrat na dan (pri tem, da ne poslušaš radia ves čas!). Mariah Carey in Jason Donovan pojeta o Božiču, medtem ko pri 90km/h topo strmim predse na avtocesti. Ko to pišem, mi v ozadju Balašević poje o nekim novim klincima. 29. dan poti. Kriza?

Zdaj sem pred arabskim obzidjem, ki varuje antične ruševine Ba'lbeka, kurim in pripravljam večerjo, ob zori pa napadem utrdbo. Ko bo podjarmljena, priložim fotografije.


#gallery0#gallery1#gallery2#gallery3#gallery4#gallery5