Blog

Včerajšnjo vest sem začel z dramatičnim podatkom, da naju s Petrom sredi sovražnega Egipta pred cybercafejem čaka policija, ki naju bo odpeljala kdo ve kam, tam pa naju bodo pojedli. In vsi tisti, ki ste me svarili pred potovanjem v tiste nevarne in sovražne dežele, domovino muslimanskih verskih fanatikov in terorizma, ste si rekli: "No, saj sem vedel-a, slej ko prej jo je moral skupiti."

n res – najina današnja izkušnja je bila prav grozljiva! V Egiptu, še posebej na odročnih puščavskih cestah (seveda nisva vseh tisoč kilometrov opravila izven ceste), se redka vozila že na daleč pozdravljajo s pobliskavanjem z lučmi. Ko se vozili srečata, sledi še zadnji blisk, hupanje ter pozdrav z roko, ki ga običajno spremlja širok nasmeh z vsemi sedmimi zobmi. Danes pa sva doživljala same travme že od ranega jutra. Na pozdrave se mnogi ljudje med oazama Dakhla in Kharga ob sedmih zjutraj sploh niso odzivali in najin logičen zaključek je bil, da gre za verske skrajneže, morda celo za teroriste. Ko sva kasneje pozdravljala kmete na poljih in jim mahala z roko, so dvigovali roke in mahali s srpi proti nama. Ali so naju hoteli ubiti!? Nedvomno! Lahko sva srečna, da sva jo popihala živa! Drugi so se nama prijazno smejali. Kaj je narobe? Ah, zagotovo gre za teroriste pod krinko! Na dveh kontrolah prometa nama pred rutinskim pogovorom o bližnjih življenjskih ciljih, poreklu in številu potnikov (mnogokrat naju vprašajo, če sva v avtu samo eden) niso zaželeli klasičnega "Welcome to Egypt." Najin zaključek je, da gre za amerofobe ali muslimanske verske skrajneže, ki sovražijo turiste. Verjetno vam je že vsem jasno, da gibanje po Egiptu zahteva strahovite količine sreče in previdnosti, da ostanete živi.

Na "check-pointu" pri oazi Kharga, preden zapeljete na cesto proti Al-Uqsurju (Luksorju), naju niso spustili naprej, ker je cesta iz varnostnih razlogov zaprta. Na njej namreč strašijo teroristi, tako vsaj pravi Hosni. Da, prav tisti teroristi z dolgimi bradami, srepo gledajočimi temnimi očmi, v skrivnostne cunje zaviti, s puško čez ramo in z dolgim zavitim nožem za pasom, s klicem "Džihad!" na ustnicah in v katerih fanatičnem pogledu vidite slo po krvi turistov, ki so prišli v deželo faraonov. Verjetno vas zanima tudi kaj naredijo z njimi. Sloli sloli jim prerežejo vrat in potem pojedo. Kosti pa zakopljejo v pesek.

No in na tem istem check-pointu je bilo Petrovo življenje spet ogroženo. Policist je pokazal na pištolo za pasom in svetlolasi Peter je jasno razumel: "Fental te bom!" Jaz sem zadevo sicer razumel malo drugače, policist je le pokazal, da je naprej na cesti še več policije (ki ima pištole), a dogodek je vseeno srhljiv, mar ne?

Čez to kontrolo sva se z zvijačo sicer uspela prebiti, a je pregovarjanje in prepričevanje na naslednji, 70 kilometrov naprej, žal bilo neuspešno. Tako sva se morala vrniti v Khargo, od tam pa iti naprej v 230 kilometrov oddaljeni Asjut, ki je pravo prijetno presenečenje ob Nilu. Ker gre za gnezdo teroristov (tako pravi Hosni), ne moreš niti na zahod brez policijskega spremstva. Na vstopu v mesto sva dobila oboroženo spremstvo ter se med dvema avtomobiloma (včasih štirimi) vozila naokrog. Bilo je tako fino, vozili smo se z lučkami (seveda brez pozicijskih, le z modrimi), včasih s sireno, hupali smo, še jaz sem imel vklopljeno sireno avtoalarma, pobliskavali smo, vsi so nas spuščali naprej… bili smo zelo pomembni in imenitni! Tudi po menjavi izmene sva vedno imela v najmanj osemčlanski patrulji tudi angleško govorečega predstavnika državne varnosti. Bili so zelo prijazni in simpatični, peljali so naju, kamor sva želela: najprej nekaj popapat, potem na internet (kjer smo viseli tri ure, nosili so nama čaj, Petru tudi cigarete, malo so še oni posrfali…), potem v trgovino, na koncu pa so naju odpeljali v Klub policistov ob desnem bregu Nila, kjer pri letnem vrtu za rešetkami skupaj z Angležema, ki sem ju srečal že v Petri, potem pa še v Kairu, in ki s 26 let starim land roverjem potujeta v Južno Afriko, mirno spančkamo. Tukaj smo lahko res mirni – noben terorist nas ne bo pojedel, mirni pa so tudi policisti – noben terorist ne bo dobil ne informacij, ne orožja od nas. Vsi smo happy, razen teroristov, če sploh je kje kakšen.

Danes sva zamenjala kakšnih deset policijskih spremstev in končno prispela v Luksor, zadnji del poti sta bila z nama tudi Oliver in Sandra, a žal brez novega digitalnega fotoaparata, ki sta ga kupila pred tednom dni, saj je včeraj med Asjutom in Luksorjem skrivnostno izginil...