Že od Masqata naprej divjam. Čez puščavo mi je to vsekakor bilo v veselje, kasneje pa sem padel v neke vrste depresijo: pot, ki naj bi pomenila sprostitev, se spreobrača v utesnjenost med lepimi plažami, ki jih oblizujejo nežne sipine in utrujenostjo ob nenehnem sedenju za volanom na eni strani, ter bližajočim se datumom 22. februar, ko moram biti v Jordaniji in kazalcem na gps-u, ki se po urah in urah vožnje komajda premakne na zemljevidu Arabskega polotoka.
Nesreča v Masqatu me je povozila na dveh ravneh. Na časovni in na tisti drugi časovni. Zatorej ne morem gladko odpovedati vodenja Jordanije, ki se zame začne 23. februarja zgodaj zjutraj v Ammanu. Lahko bi sicer iz Sane letel v Amman in se potem vrnil po hišo, vendar bi to po eni strani pomenilo precej ne nujno potrebnih stroškov (ki niso zgolj letalska karta), po drugi pa bi hitel in hitel in hitel tudi kasneje. Zato upam na pravočasen prihod v Jordanijo po cesti, tako bom lahko vsaj od Jordanije naprej spet odložil uro in predvsem pozabil na koledar. Razkošje, ki ga že od sredine januarja nisem deležen. Jemen bo žal žrtev prometne nesreče v Masqatu. Bolje Jemen, kot pa da hitim še v prihodnje.
Zemljevid Jemna, ki mi ga je pred vrnitvijo v Slovenijo prodal Uroš, je žal ostal zataknjen za Davidov nahrbtnik, tako da sem se iz Adna v Sano pripeljal bolj ali manj na slepo. Sicer sem imel spremljevalca, vendar nisva kaj veliko komunicirala. Že na poti z omanske meje naju na prvi kontrolni točki ustavi policist. Preden sva uspela odpreti usta, sta dva štoparja, vsak na svoji strani, priplezala na prtljažnik nad kabino in policist je dal znak za odhod. Ko sta prišla do želenega kraja, sta preprosto potrkala po moji šipi. Kasneje sva imela obvezno policijsko spremstvo, najprej v kabini, potem z avtomobilom. Na poti v Sano so me ustavili ponovno policisti in v kabino je priplezal možakar z dvema ogromnima torbama. Prostora za pogajanje ni bilo. Tako sva naslednjih 6 ur preživela skupaj, dokler nisem utrujen in prelačen ustavil 60 km pred Sano in šel jest. Razložil, da tako ali tako ne mislim nocoj vstopiti v Sano in da me lahko počaka pol ure, da se najem, a da bom pred prestolnico gotovo parkiral za čez noč. Izpuhtel je v temo. Kljub temu, da je bil prijazen in dobrovoljen, mi potovanje v takem aranžmaju ni v veselje. S policijskim spremstvom sva se z Davidom zapeljala mimo precej krajev, kjer bi se sicer ustavila, dasiravno le za pet minut. In če se misli taka oblika poti nadaljevati, kar lahko pričakujem še posebej na teroristično nevarnem severu, je morda res najbolje, da za žrtev nesreče določim Jemen.
V Sani sem v soboto zjutraj oddal potni list. 3 fotografije. Carnet de passages. Prometno dovoljenje. Kopijo vozniškega. 3 formularje. In čisto nič drugega! Še vedno imam osebno izkaznico, prometno dovoljenje od kateema in člansko izkaznico videokluba Čebelica! Držite pesti, da dobim savdski vizum jutri, v ponedeljek. Sicer bom poleg redbulla (ki ga, mimogrede, tukaj v Srednjem veku prodajajo v vsaki štacuni) potreboval tudi raketni pogon. Še posebej, ker so mi danes v mestu ukradli hupo. Ja, ukradli so mi hupo. Grem iz centra, zraka še ni bilo dovolj, da bi delale fanfare, zato preklopim na originalno hupo. Nič. Kasneje se spustim pod kamion in ugotovim, da so hupo odvili, kontakte pa potrgali. Prasci, niti izolirali in z vezico pripeli na šasijo jih niso!
Sanaá je že tisto pravo! Vonj po oslovski scalini, pomešan s pečeno koruzo, prahom in vročino! Smo na 2.300 m nm. v., tako je bila včeraj najnižja jutranja temperatura pičlih 6ºC, čez dan pa se ne dvigne čez 30, vendar mi je vroče. Že v puščavi v Omanu se je vlažnost spustila na 15%, danes pa sem šokiran na vlagomeru prebral: 5%! Sonce je močno in kljub temu, da temperatura ni visoka, mi je vroče in postajam utrujen. Tako mi čakanje na vizum po eni strani prav dobro de. Vsaj konje sem za nekaj dni ustavil.
Živžav na ulicah spominja na maroški Fes, le da so ulice, vsaj večinoma, nekaj širše. Nekateri otroci se prav hočejo fotografirati, drugi z grozo stečejo stran, ko dvignem fotoaparat. Prodajalec z mrkim pogledom žugajoče pove, da ga ne smem slikati, pridružijo se mu še ostali, ki vpijejo "mamnu'", prepovedano! Njegov sosed pa se s prešernim nasmehom nastavi objektivu.
Včeraj sem se po mestu sprehajal v džalabiji, ki sem jo pred leti kupil v Maroku. In presenetilo me je, da so me mnogi ogovarjali in spraševali, če sem Maročan. Ko sem v "civilu", če se vojaškim hlačam lahko tako reče, me imajo večinoma za Libanonca. Fotoaparat, sončna očala in čuden naglas. Tokrat pač maroška džalabija, fotoaparat in čuden naglas. Prav, bom pa Maročan. Danes sem se v mesto vrnil v "civilu". Ojoj, ajej. "Hello, where are you from, what's your name, hello, hello, picture, picture, look, look." Pa še hupa je šla. Tristo kosmatih medvedov! Upam, da se jutri popoldne nasmejan odpravim od Mohammeda, ki je al-mudir ar-raisi, vrhovni direktor, pri Nosoku, savdskem konzularnem oddelku za stike z rajo.
Ne vem koliko slik bom uspel pripeti tej objavi. Sinoči sem se spat umaknil v četrt veleposlaništev, ker je tukaj mir in je edini cigumigu, ki moti spečega, jutranje prepevanje soseda muezina. Promet v mestu je namreč katastrofa. Pa ne le v mestu. Že iz Adna gor sem se čudil in čudil. Jemenskim voznikom. Idioti bi bila dobra oznaka. Morda tudi kreteni. Ne vem, ali ima zraven kaj tudi travica, vendar sem na nek način vesel, da se vozim v tovornjaku in ne v osebnem avtomobilu, kaj šele z motorjem. Jemenski vozniki, ki jim dodate noč (kamor spada nikakršna označba cest ter vse prej kot nastavljene in delujoče luči nasprotivozečih) in precej slabe ceste, so odličen recept za nesrečo. Le primer: vozil sem po desnem pasu dvopasovnice. Nasproti slepeče luči. Naenkrat asfalta pod kolesi brez opozorila zmanjka, kar ni nič neobičajnega. Na srečo je za menoj vozil še en avto. Dvopasovnica se je spremenila v enopasovnico, naša dva pasova sta izginila, promet je naprej dvosmerno potekal po dveh pasovih, ki sta prej bila za v nasprotno smer. In zahvaljujoč domačinu, ki se je vozil za menoj, sem to ugotovil pred mostom. Mostom, ob katerem je "neasfaltirana "cesta"" zgrmela v luknjo.
Vrnimo se med veleposlaništva. Za čez noč parkiram pred lično vilo, za katero se zjutraj izkaže, da je Veleposlaništvo Koreje. Ob osmih buči po vratih. Pogledam kot miš iz moke, varnostnik razloži, da ne morem tukaj stati. Nimam moči za arabščino. Še za angleščino komaj. Vprašam ga, če mi da pol ure. Presenečen vpraša, če sem tujec. Sem. OK, no problem, no problem. Tako sem lahko spal do enajstih. Pravo prijateljstvo z Nabilom, ki ni varnostnik, temveč veleposlanikov voznik, pa se je začelo, ko sem povedal, da sem iz Slovenije. Preden je začel delati za Korejce, je za podjetje Tetra Pak naokrog vozil nekega gospoda Bojana. In v njegovih očeh sem takoj zrasel. Hvala, Bojan!
Zakaj ne vem kako bo s slikami? Ker se mi ne ljubi v mesto, kjer so vse internetne povezave, ki sem jih včeraj odkril, klavrne. Tako kar od doma piratujem na korejskem wlanu, ki pa se vsake toliko časa sesuje. Če se jutri ne javim, lahko doprete šampanjec. Pomeni, da je vaše in moje držanje pesti delovalo.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
