Danes sva se s Petrom zbudila nekaj sto metrov od ceste proti oazi Baharija in prva stvar, ki sva jo naredila, je bilo odkopavanje avta, ki se je prejšnji večer veselo vkopal v mehak puščavski pesek. Bilo je pravzaprav le enostavno rutinsko odkopavanje rahlo vkopanega partnerja, a Peter si je vseeno predstavljal, da ga bova odkopala hitreje. Sledilo je približno 40 kilometrov terenske vožnje po srednje mehkem pesku, ki so jo fuldini avtoplašči ob z 2,6 na 1,3 bara spuščenem pritisku pogumno prestali kljub nekaj poškodbam boka, ki so jih povzročili ostri kamni. A važno je, da se niso sezule, niti pregrele.
Peter je imel vse prejšnje dni takšno ali drugačno zdravstveno težavo (v Egipt je prišel prehlajen – kakšno vreme pa imate tam gori?), danes ga je od sonca in vetra bolela glava. Odločila sva se za radikalno različico zdravljenja s pomočjo tovornega vlaka (slika zgoraj). Ker pa na lep puščavski dan nisva bila zadovoljna le s terensko vožnjo na štirih kolesih, sva v slogu rallyja Pariz – Dakar, ki se je začel 1. januarja, sedla tudi na motocikla in se z njima odpravila med sipine. Ker pa motorjev nisva pripeljala s seboj iz Slovenije, sva se morala zadovoljiti z nevidnima voziloma, ki sva ju (s kar precej težav) našla v puščavi. Peter je kasneje ob spustu s hriba z vso hitrostjo zapeljal v mehak pesek in naredil lepo salto čez nevidno krmilo svojega nevidnega motorja, pri čemer je utrpel nekaj lažjih poškodb. Ko sem mu šel pomagat, sem seveda stopil s svojega nevidnega motorja in nikdar več ju nisva našla. :-(
Proti večeru, že precej blizu oaze Baharija v zahodni egiptovski puščavi, sva koristno uporabila tudi staro zračno posteljo (točno tisto, ki pušča zrak) in se z njo spuščala po sipini. Dan sva z rižoto z gobicami zaokrožila na robu oaze, parkirana pod visokim evkaliptusom.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
