Teruel existe" je španski rek, ki opominja, da mestece, skrito v "Montes Universales", odmaknjeno od vseh tranzitnih poti, nekje zahodno od Valencie v južnem Aragonu, obstaja. Mestece je lepo, prikupno, čeprav človek v njem resda nima prav dolgo kaj za početi. Oman obstaja. No, tukaj pa je zgodba čisto drugačna!
Že 30 kilometrov se vozim od emiratskega mejnega prehoda, kjer me je carinik povprašal po zavarovanju. Odločno sem prikimal, pa ga je hotel videti. "Ja, ni problema, grem iskat." Temo smo nekako pozabili med pogovorom o hiši, o Iranu, o "lady", o njegovi 23-letni ženi, brez katere ne bi mogel niti en sam dan... Huh! Dobrih deset ne prav prijetnih dni, ko sem več kot tisoč kilometrov, tudi sredi dubajskega prometa, naredil... brez zavarovanja, ki ga ob vsropu v državo nihče ni zahteval, se je končalo. Brez težav so požigosali oba carneta in potni list. "Good luck, you know the way to Oman...?" Kako nebi, dušo, pa tu naravnost čez rampo!
Hja, realnost je malo drugačna. Človek se zapelje čez emiratsko rampo in naenkrat se znajde v mestecu Buraimi. Ljudje živijo, trgujejo, hodijo k frizerju, promet teče. Jesam li tu nešto propustio? Pa ne, ona rampa ni mogla biti omanska, saj ni nihče kričal za menoj!
40 kilometrov od meje. Fant, nekaj bo treba ukreniti. To no več smešno. Po glavi mi hodi spomin na predlanski vstop z Motosvetovci v Libijo. Motoristi Zoran, Blaž in jaz smo prevozili vse rampe, vse kontrolne točke, povsod so nam le mahali. Ubogih motoristov pač niso hoteli mučiti s snemanjem rokavic, čelad in kazanjem papirjev. Naenkrat smo se znašli v libijskem "Buraimiju" in se ustavili. Čez nekaj minut, nekaj dolgih in številnih minut, se je za nami pripeljal policijski mercedes in nas usmeril nazaj na mejni prehod, kjer smo potem še dve uri, če se prav spomnim, urejali formalnosti.
Ustavim na črpalki. Indijec mi pove, da je mejni prehod tri kilometre naprej. Svašta.
Policisti prijazni, eno uro zapravimo, ker ne najdemo Slovenije v papirjih. Če bi bil Bosanec, Luksemburžan, Italijan, Slovak, Hrvat, Pakistanec ali Filipinec, da ne naštevam še (skoraj) vseh ostalih držav EU, bi vizum dobil v petih minutah. Slovenije na spisku ni bilo. Ne bom govoril o slabo opravljeni domači nalogi nekoga v Mladiki. Vem, "narejeno je bilo vse," se bo glasil uradni odgovor MZZ. Vsekakor. Razumem. Čestitam! Tretje države nas pač ne zanimajo, kakor nas tudi ne zanima Jordanija, zato sem pred nekaj leti v Aqabi srečal le hrvaško politično-gospodarsko delegacijo, ki je, med drugim, podpisala dogovor o sodelovanju med aqabskim in reškim pristaniščem. A ne obremenjujte se, aqabsko pristanišče ni pomembno. To je tam nekje daleč... pesek in... nič drugega... pa umazano je tam, tam doli, pri... Arabcih. O savdski farsi gospoda Janeza in njegove gospodične (!!!) ne bom razpredal. Dane, vsaka ti čast!
Oman? Da, Slovenija obstaja. Carnet de passages? Ako nitko nepita, šuti! In tako je Tilen prihranil eno stran carneta in potencialno ponovitev izhoda iz Irana na omansko-jemenskem mejnem prehodu sredi puščave. Jupi! No, pa pojdimo naprej. Razpisal se v tem trnutku ne bom. Naj povem le, da sem od Omana pričakoval precej. Daje mi vse to in še več. Dežela je preprosto krasna, ljudje prijazni. Če se izkaže še, da v turizmu delajo profesionalci, bo to vsekakor moja nova "destinacija", kakor lepo po slovensko temu pravimo v naši branži.
Več o Omanu kasneje, tukaj bom ves mesec dni. Razpisal se ne bom, saj veste, prevajanje v angleščino. Vendar pa tokrat prizanašam drugim. Mojemu brezupnemu klicu na pomoč se je prijazno odzvala prevajalska agencija ALKEMIST.
Za izboljšanje uporabniške izkušnje naša spletna stran uporablja piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike in integracijo socialnih omrežij.
