Blog

MOJ NOVI DOM: DAMASK

21.08.2015
Včeraj sem zapustil Sirijo in na jordanski meji policista inštruiral angleščino. Pokazati sem mu moral elektronske naprave in vsako v angleščini razločno poimenovati: "Camera." "Mobile phone." "Portable computer." Potem me je spustil naprej do mejnega prehoda.

Kar nekaj časa smo izgubili z iskanjem kode Slovenije v računalniku. Najprej so hoteli zadevo poenostaviti in vpisati šifro Rusije in trajalo je nekaj časa, da so dojeli, da ne z Rusijo, ne z bivšo Sovjetsko zvezo nimamo in nismo imeli nikakršne veze. Seveda so z navdušenjem popadli Jugoslavijo in šifra je bila že skoraj vpisana, češ da Slovenije še nimajo v računalniku. Pošalil sem se, da bom moral pisati kralju, naj jim kupi novo programe, če so tisti, ki jih uporabljajo, starejši od 12 let.

A na pravo struno sem zaigral šele, ko sem Abd er-Rahmanu rekel, da če sem jaz Jugoslovan, je on Turek. Za trenutek so se zresnili, potem pa nasmejali in pripomnili, da dobro poznam jordansko zgodovino (nekoč so bili del turškega cesarstva). Očitno so ugotovili, da je zadeva resna in odšli smo v sosednjo stavbo, kjer smo v centralnem računalniku prelistali vse države in končno našli: Slufanija, 362. Tisti, ki odhajate v teh dneh z avtomobilom v Jordanijo, zapomnite si: šifra 362! Še precej smo se presmejali, potem pa sem priznal, da je tudi Abd er-Rahman Jordanec in ne Turek.

Izredno prijaznost doživljam na vsakem koraku. Policist, ki me je spremljal od carine do policije, od tam na zavarovalnico, pa na banko, potem nazaj na carino, pa spet do policije, itd., po eni uri sprehajanja z menoj gor in dol ni želel nikakršne nagrade, češ da sem tujec in da mi je z veseljem pomagal. Na vojaških kontrolah vzdolž meje s palestinskimi zasedenimi ozemlji me vsi pozdravljajo, vodja kontrolne točke potem še iz postojanke za menoj vpije "welcome!"

Ceste so čisto evropske, prav tako vozniške manire. V temi sem pripeljal do Mrtvega morja in kmalu prejel sms Barbare in Klausa (tistih dveh, ki sem ju spoznal v Palmiri), ki sta me spraševala, kje sem. Bil sem prepričan, da sta kljub mojim napovedim, da bom v soboto ob Mrtvem morju, ostala v Amanu. A poslala sta mi GPS koordinate in izkazalo se je, da smo bili le dober kilometer narazen. Na parkirišču sta bila tudi Oliver in Sandra iz Münchna, ki s predelano toyoto landcruiser potujeta v Južno Afriko. Imela sta težave z laptopom, na katerem se je sesul WIN98, ko sta želela instalirati gonilnike za zunanji CDRW. Kaj počenjata, si lahko ogledate na www.gilles-unterwegs.de. Ko bom sam že nazaj v Sloveniji, bosta ona še vedno nekje med levi in sloni.

Čez dan sem uspel plavati na Mrtvem morju (ob 30% slanosti telo plava skoraj po vrhu, potopiti pa se je težko, prav hecen občutek), oprati cunje (sušim jih v avtu) in tenis copate, preurediti prtljago v avtu in strešnem kovčku ter predvsem strešni kovček razbremeniti. Imel sem namreč težave, saj sem po strešnih nosilcih preveč hodil, loka sta se zravnala in na robovih nista bila več varno pritrjena na streho. Težavo sem s prijaznim 'Omranom pred križarskim gradom Krak des Chevaliers pred tednom dni sicer odpravil (zvila sva loke), a težak kovček, ki se je na vsakem slabo vidnem ležečem policaju, na katerega sem priletel s polno hitrostjo, zazibal, je loke ponovno ravnal. Zdaj je stvar urejena, najtežje stvari so v kabini.

Zvečer sta me Barbara in Klaus povabila na večerjo, potem ko sem za zajtrk dobil palačinke. Zelo sta ljubezniva in verjetno bomo nekaj časa bolj ali manj vzporedno potovali.

#gallery0#gallery1